Happy planet index dot org

In je bilo moje zadnje predavanje. Faking consumer cultures. In sedim tam v predavalnici, dobr, na pol ležim, jem čokolado, pa pijem red bull, ki so ga talali pred vhodom v predavalnico (promocija, kakopak) skratka, počutim se ko na holidays. Pa vrže ženska gor slide: The Feeling of Happiness.

Da da, danes se bomo pogovarjali o tem, kok to, da tolk ko mamo, pa še vedno nismo srečni. In zakaj mormo tok kupovat nonstop. Bla bla bla bla, stokrat slišano, prežvečeno. Boooring… pa že začnem čačke risat v blokec, en happy sonček, pa rožica, skor sm že oblaček začela risat, ko je ga. Finka začela razlagat o eni spletni strani, kjer si bojda lahk zmeriš, kako srečen da si. Ne me jebat.

Nekdo je ugotovil, da pa nismo vsi povsod enako srečni… pa mi je že začel v glavi moj cinizem utripat, in ka bo ena raziskava pripomogla k bolšemu svetu… dej dej. Da se bodo lahk pol objavljali znanstveni članki, ki jih bodo brali neki evropski teoretiki, pa modrovali o tem in onem ob kaki 5pm čajanki… daleč stran od ponorelega sveta. . .

Ko je moja cimra iz Rusije za vsak moj po nesreči izveden tresk z vrati skor u luft skočla od straha, ko mi je razlagala o tem, kak je v St. Peterburgu prav šport ubijat Erasmus študente, ki prihajajo ali iz daljnega vzhoda ali pa so temnopolti, ko takoj po mraku nisi več varen se okoli sprehajat, ko te lahk na cesti oplazi kakšna zašla krogla iz pištole v nekem mafijskem obračunu. Pravi, da hoče pridobit izobrazbo, pa it ven iz Rusije živet.

In ko se fellow erasmus student iz Brazilije sredi projektne naloge začne jokat, ko se spomne kake so razmere doma, kako je stanje v brazilskih slum-ih, ka jim dela posebna enota brazilske policije BOPE … bi rad pridobil izobrazbo, pa šel nazaj v Brazilijo, v tist kaos, to make a change, je reku. Ker nikjer drugje ne bi rad živel kot le v Braziliji.

In potem smo drugi, ki se ukvarjamo s tem, kam bi šli ven v petek zvečer, pa kateri menu bi izbrali za kosilo. Boli nas *kurac, kaj se okoli nas dogaja. Izobrazba nam je itak samoumevna, pa še to kar mormo, delamo prav z muko in naporom, odštevamo dneve do počitnic, ko se bomo lahk zleknali nekje pod enim drevesom na, predvidoma, hrvaški rivieri. Itak, sej smo si zaslužli, po tem garanju na faksu… ma ja.

In gledamo te scene lepo na daleč, po televiziji. Tk ko je Stalin reku, smrt enega je tragedija, smrt tisočih je statistika. Pa smo frapirani, lej, letalo je dol padl, lej na tržnici v Iraku je eksplodirala bomba, pa je 42 ljudi umrlo. Groza. Hm, kaj kej morm kupit v trgovini?….

Tk ko sem že zadnjič mela občutek, in kar je Anne Rice še predobro opisala: opazuješ to tragedijo kot gledalec v gledališču, sem in tja ganjen od emocij, ampak nikoli toliko, da bi sam stopil na oder. . . pa prekinil vse skupaj, se vmešal, kaj spremenil … yes, ignorance is a bliss.

In smo meli odmor, in sem gledala svoj sonček, svojo čokolado pa na finto dobljen red bull, pa me je nenadoma postal izjemno sram. Mi, otroci sonca …

in sem šla domov, buljit v strop, razmišljat kok rešit svet.

 

 

Vappu yourself!

Dans je pru maj. Učeri je bla pa pijanica. Pa da se bomo razumeli, finska, ne pa erasmusovska. Že prvi dan orientation week-a so nam bogim siroticam jericam rekli… »finci se vam bodo zdeli zelo zadržani in nedostopni, tako pač je, edino ob vikendih smo drugačni, ko ga malo spijemo, pa že vnaprej se vsem opravičujemo zaradi prvega maja! » … pa sm si misla, dej dej, ka bluzjo. In gremo mi vn učeri, mal zapit in popraznovat prvi maj, po finsko Vappu, tk ko doma (tokrat brez kresa in bolj s kapuco na glavi, v boju z vetrom in brez kakršnekoli iluzije iskanja delavskih pravic) in pademo v sceno parade človeških emocij. Levo se ena finka valja po tleh od čustvene bolečine, desno se dva tepeta, pred nami dolga vrsta pijanih, dokaj veselih fincev čaka, da bodo vstopli v nočni klub (tk ko Štuk), notr pa polno tipov, ki bojo vsak čas bolj ali manj uspešno izkoristli nažgane punce okol, ki se v iskanju nevemokatere že (davno) izgubljene ljubezni naslanjajo na najbližjo (tujo) ramo. Wc-ji so pobruhani, politi, razbiti kozarci naokoli kar prosijo za eno nažgano dušico, ki bi pod vplivom alkohola, v kombinaciji z gravitacijo zletela na njih, v wc-ju neka punca joka, njena prijateljica pa trka na vrata, in jo v finščini, sama nažgana ko mina, verjetno prosi naj že končno odpre vrata in se pomiri ter gre z njo za šank po eno pijačko – za živce kakopak.

Glasba spreminja razpoloženje ljudi, medtem ko noro skačejo in vpijejo ob eni pesmi, se ob Madonnini pesmi (The Power of Good – Bye) par osebkov lepo zalubleno stiska, drugi pa plešejo sami s seboj, in podoživljajo nevemkatero travmo iz njihovega življenja, z zaprtimi očmi, in z rokami nekam v zrak, trans. Spet nekdo se zjoče in v množici ljudi išče nek obraz, drugi pa izkoriščajo še zadnje momente za šankom, ki je tik pred zaprtjem, ker se noč bliža h koncu. In potem se porazgubijo, zibajoč, kot utrujene sence v že dobro prebujenem polarnem dnevu.

Marsikdo je tam pustil ves svoj emotional baggage, ležat na tleh, v praznih kozarcih, v pobruhanih straniščih in nekje v objemu nekoga, ki ga sploh ne pozna in še manj želi spoznati naslednji dan.

In tako trezna, bolj po nesreči kot po namenu, zaradi nesprejemanja Visa electron bančne kartice za tisti večer in bližnjega srečanja edinega mojega (takrat še polnega) kozarca  z neko nespretno finko, opazujem to človeško tragikomedijo, z razdalje in nikakor dovolj pogumna, da bi prekinila to predstavo, vse obraze izžetih ljudi, v marsikomu spoznati sebe in se spominjati vseh tistih (kot bi rekli Avtomobili), mrzlih dvoran, smrdečih po vinu, … pustili smo lepoto na smetišču, ostali smo z obupom na plesišču, zgubljeni v vesolju ….

 

Ostanki njihovih sanj, v večini primerov (nekatere je vendarle rešil Kebap), jutra niso dočakali.

In po vsem tem ni več kej za dodat.

 

p.s. How come if alcohol kills millions of brain cells, it never killed the ones that made me want to drink?

changes are unstoppable

Pa nisem tam kjer sm bla leto nazaj, a leto starejša (hvala vsem za happy birthday wishes, daškii stara kokla je že dvadesetitri)

in letni časi se menjujejo, čeprav je tuki, po nizu sončnih dni, bil snežni metež slabih 5 dni nazaj, ampak you cannot stop changes, sonce spet nabija in tut sneg se tuki, slowly but surely spet topi. In tista izgubljena zaplata trave pod mojim oknom bo spet se prikazala, upam :)

Tudi led že poka po jezerih. Dan je z mano vse tja do 9ih zvečer in še se daljša :) you cannot stop the earth from moving.

Par fellow Erasmus students se je že poslovilo, vsi Rusi (jim je trimesečna viza potekla), med njimi tudi moja cimra, tk da sem zdaj sama v flat-u. med drugim je šel domov tudi my fake Slovenian friend Boris – sicer Francoz, in to kr s kolesom?! Na njegovi poslovilni se ga je tok nažgal, da ga je domov neslo 7 tipov. No comment :)

You cannot stop people from leaving.

Cel teden je tako minil v znamenju moje rojstnodnevne in poslovilnih zabav, pa tut karaoke smo se neki šli….. nažgani usi… auč :)

You cannot stop alcohol to kick in. . .nažgan Miguel poje Britney Spears, ostali pa se in the meanwhile valjamo od smeha :)

 

 

Sem dost razmišlala kok se je velik spremenil od lani, od svojga rd-ja do zdaj sem npr. zgubla še en telefon (mi je bil odtujen:) ), oddaljila od določenih ljudi, spet po drugi strani spoznala nov folk, malo potovala, unovčila svoj prvi logotip (je bolj lame bil, ampak želja stranke je bla taka :P ), se SPET preselila v Mariboru, tokrat že četrtič :) in nenazadnje se znašla na Laponskem, v snegu, mrazu in oh in sploh . . . in dva tedna nazaj prvič vidla SEVERNI SIJ :) nekaj dni po tem, ko sem se slikala z božičkom (če ima to kako vezo…hmm) in če ima legenda od Lappi People prav, bom zdaj do konca življenja srečna ;)

Žal nimam nobene fotke, ker sem letela ven gledat Auroro Borealis v copatih pa kratkih rokavih, da je ja ne bi zgrešila (to tak hitr zgine, sploh pa zdaj, ko ni več tok mrzlo ozračje) je bla zelena, z odtenki rumene, daleč skoz celo nebo, direkt nad mojim flat-om :) Aurora že vedla kam more it ja ja :) mogoč je tisto moje kreganje z nebom tut kej pomagal, prvo so me še (na različnih žurkah, ko smo hengal na balkonu) mal čudn gledal, ko sm mela monologe v stilu : c’mon doooo it, you can doooo it, come on come on go fuck yourself stupid sky… zraven pa gledla nekam up there somewhere, tudi mal nažgana … ;) pol so se pa že navadli, in smo skupi molili in kleli v nebo :)

in zdaj mirnih živcev čakam na pomlad. . . še tri tedne predavanj in sem konc s faksom, pol pa še izpiteki maja, junija pa načrtujem s parimi fellow erasmus students it rent-a-car do Nordkaapa – najbolj severne točke Evrope. In seveda konec maja, končnoooo, grem pogledat Helsinke :) kdor čaka, dočaka! (no, še ne, ampak kmalu kmalu hihi)

tk da se vse spreminja, tut men so lasi bojda punee zrasli (pravi Lili), pa moja naravna barva las mi vn udarja, tk da se vračam, hm, po 6ih letih mnda, nazaj h koreninam in svoji barvi las :) da se bom lahk spet s folkom kregala, da so moji lasi temno rjavi ne pa črni :) ker so res temno rjavi ! :P

you cannot stop nostalgia. tuki finally ena slika mene (ja, sm se opogumla), ker me res niste vidli že namjanj 4 mesce, tk da grem prek sebe in se dam na net :P

I’m still here, a little bit older, but alive … in heaven there is no beer, that’s why we drink it here ;)

And you cannot stop me from Missing you all,

Dasa

 

 

12h 34m vs. 12h 17m

Kako smooo prjatlčki? :) rabla velik časa, da dam spet glas od sebe, ampak folk, ne obupat nad mano, še mam voljo da vam uzamem malo prostega časa za prebrat karkolipačžemamzapovedat :)

Eno pojasnilo k naslovu, to je dolžina našega dneva v primerjavi z dolžino dneva v Sloveniji, nism več in the darkness, pa tut sonce je začel nabijat, sneg še kr mamo (ja ka ste pa druga pričakoval?!), pa finski folk se je tut začel mal bolj smejat (ok, nasmihat – da ne bom pretiravala, laže pa ne Ciciban!)

Dnevi potekajo sončno, srečno in oh in sploh. Par predavanj se mi je zaključlo, tak da zej zganjam scene in zaganjam možgane na drugih, trenutn graphic design expression pa typography I. (in ja Comic Sans sucks tudi uradno J ) Pa da si malo zagrenim lajf, obiskujem še predavanja Consumer Cultures, fuck that shit, ampak substitucija more bit.. Lili mi pravi, da mi manjka konstantnega objavljanja in whatever happened to my onlajndizajn blog ?? Ko se bo Daša učila za izpite, bo tut tist Blog začel obratovat :P (in vsako namigovanje na »obsvetemnikoli« je zgolj izmišljotina :P)

Lili bla tuki, da da, tuki v Rovaniemiju. Je bla happy reunion. Sem se spet spomnala slovenščino na glas govorit, v živo, iz oči v oči, neposredno… (sej ste dojel bistvo ane)

K božičku sma skupi šle, in stric je Lili tut vprašal, če mogoč prihaja iz Maribora… dej dej, to je blo pa njegovo mal Christmas Style ven-metanje :) Mu prva slika ni bla po godu, pa smo še eno nardili (je bla bolša J) Midve z Lili, famous po tem, da svoje duše ne prodajama krtak naokoli fotoaparatom, sma za zahodnocivilizacijski božični simbol ble pripravlene tut kr dost plačat. Je pa Lili našla vsaj najcenejšo varianto :) (objava cene ne pride v poštev, mi je nerodn povedat kok cheap je moja dušica :P)

Pol je pa Lili šla papa, naprej še bolj severno, v kraj Pyhä, kjer sem js bla začuda, in kakšno neverjetno naključje, en teden prej, na ekskurziji oz. delovnem vikendu za predmet Media Expression. Če bi vedla, bi ji pustla kako sporočilce pod kako smreko, al pa na kakmu zidu, kot se za uspešnejšo vidljivost komunikacije spodobi :P (sem pa ja future uni.dipl.med.kom. haha)

Sem na delovnem vikendu spoznala, da par fincev zna bit zabavnih (če le študirajo Arts, drugače sucks-ajo :P), pa na splošno je blo ful zanimiv delovni vikend met, to bi mogli na ljubem domeku od FERI-ja uvedit. Ne samo da ma motivacijske efekte, ne smemo pozabit na sociološki faktor tuki notr – bonding & drinking & singing & talking ’bout nothing and everything at the same time ;)

Tk da ja, tuki dobivam eno lepo slikco kaj vse manjka našemu faksu, and it’s becoming a long list…

Anyway… folk vržte se na Magdalenine kreativne briefe! Velik inspiracije in kreativnosti, pa se slišmo ane ane

Tuki pa še en filmček ali dva, kak je blo na delovnem vikendu: izredno nadarjen Antti pa Clare, narrator’s voice : dašin smeh :P

Pa še dve obljubi, prva Petelinšku (ki se ga zle uliva na Nizozemskem) – ena slika prave finske zime :)

Druga pa Lili, da bo en filmček ugledal luč dneva na mojmu blogu :) (ni vedla da jo snemam hihi, ko sm kao hotla eno »fotko« nje dobit :P )

 

Pozdrav iz 12h-34minutnega Rovaniemija, naravna svetloba je tuki še kr izjemna

 

vedno vaša daša ;)

Toto, I don’t think we’re in Kansas anymore!

 

Da nisem več doma, mi je blo jasno že ob prvem stiku s temlem podnebjem in kulturo. Pa z ljudmi. Finci govorijo tak odsekano, ta-tam-ta-tam-ta-taAaam-taM, tak severnjaški koroški naglas :)

pa usi majo tak glooobok glas, ni čudn da večina posluša metal, al pa še bolš, ma svoj BEND in tuki najdeš neko post gothic varianto najstnikov, EMO –ti (short for »emotional«); črni lasje, po možnosti čez eno oko, pa ozke hlače, pa ful make upa, pa pinki zapestnice pa trpeč izraz na obrazu - »nihčemenerazume« ne, ni jim lahko. Takle mamo tuki. Si ne morm pomagat da se ob tej trpeči sceni en mal ne nasmejim :)

tuki je ena pesmca o EMO-tih :) če koga zanima ta scena.

 

Drugač pa, s tukajšnjim podnebjem sem že sklenila premirje, vodilni diplomat v pogajanjih so pa ble smučarske hlače, ko sm jih kupla, da se lažje spopadem with the enemy!

Tuki je ena slikca, kaj vse sem navlekla na sebe danes

S hrano se še pogajam, nekak mi ne sede sladek okus sadja v mesnih omakah (jebote!), še kr pa spodbujam arašide (go peanuts go!) v solati in brusnično omakico. Losos je pa itak moj tanartabolš prjatu (baje sta dve vrsti! Al neki…. To bledo oranžno pa belo meso. I prefer belo, hudo užitno (in ste rekli, da se ne bom mogla spremenit glede hrane tuki, pa začela ribce jest pa solatko zobat… You were wrong :)

Finščino itak bojkotiram – en puhu suomea! Onnea! Saanko tarjota drinkin? :P
Tako da v mojem možganskem centru za govorjenje tujih jezikov nič novega, blank spaces.

Pestijo me tudi zdravstvene težavice… se mi kr naprej vrti… vijuuuuu vijuuuuuu. Sem jim že poklonila 5 epruvetk krvi, da strici in tete v laboratoriju ugotovijo kaj me daje. Ena izmed idej (pa to od zdravnice!) je bla, da mam glavo pač pretežko za moj vrat?! (pa naj še kdo si upa zej rečt, da sm puhloglavka…) druga idejica (moja kakopak) je bla, da se moja ušeska ne morjo glih soočit s to mrzloto in so se od vsega hudega kr vnela, ampak bojda so O.K. … tretja teorijica je, da sem preobčutljiva na tale mraz tuki, ker se le počasi adaptiram (hvala ti, bratec). Bomo vidli kaj za hudiča se z mano dogaja. Soon.

Drugače pa sever seka!

 

severni jeleni (task: find a reindeer on this photo:)

 

pa pasja vprega … and me ridding it :P

pa zmeri lepe barve neba …

It’s cold outside but it feels warm inside somehow…. Sever ? Bring it on ! :)

*še čakam na severni sij !

En lep »vijuuu vijuuuuu« od daše

P.S. če ma kdo kakršnekoli probleme (da ga noben ne razume, da si ji/mu je noht zlamal, da je zej pivo predrago, da LDS razpada, da ni snega pozimi, da ma prenatrpan urnik, da mu/ji ni ušeč, da se je Jonas Ž. spet vrnu na sceno, da ni dobrih koncertov na štuku, da ga /jo asistent ne mara, da še v življenju ni našel / našla štirperesne deteljce …. Da nima keša za ta novi Playstation 3 …… whatever, pomnite tovariši in tovarišice, ZDRAVJE JE NAJVEČJA VREDNOTA…

mesec v slikah

tuki en kvazi filmček kaj se je nam – erasmuskom, dogajalo januarja 2007 v Rovaniemiju, skup ga je pa zlepu my fellow erasmus student Michele from Italy. v primeru problema pri predvajanju, je tukaj še link

Hiti počasi

Baje da jo je pojedu severni jelen! Ma neee, js sm pa slišala da je bil los, ko je šla domu iz faksa, kr od nikoder se je vzel, boga revica sploh možnosti ni mela se branit! Kako žalostno. Ja js sm pa slišu, da je bil prvo severni jelen, pol je pa še los prišu, pa je oba z golimi rokami prjela za vrat, da sta letela še 5 metrov po zraku! Pa jo je baje vidu en tip iz društva proti mučenju živali, pa jo je prjavu, in zej je že dva tedna u zaporu, pa je samo krompir pa fižolo… kako žalostno.

No, Daša lahk pa za Dašo iz prve roke pove, da je razlog za komunikacijski mrk, da ga sirota Jerica kr neki pije okoli. Z eno razliko od mariborskih dni, da pol zmeri gre drug dan na faks. Z Glavobolom al pa z glavobolčkom. To je do sedaj prineslo že par dobrih stvari – žurke so res hude tuki in se Daša zjutri nikol ne zbudi cela jezna, pa se po glavi tepe, češ, kaj mi je pa tega treba bilo, ampak se odmaja na faks, poje tri kile solate in gre na predavanje. Kar je prineslo tudi par slabih stvari…. Khm :) na uvodni uri pri Intercultural Communication Daša pusti zelo dober vtis na svojega učitelja Ville-ja, ko gre pred tablo in se predstavi v 5 sekundah, da je Daša in da se piše Djurić pa da o sebi nič ne ve. Seveda bi stavek » I don’t know anything about myself« moral v bistvu zveneti »I don’t know anything about what else to say«, pa so mi nekak zmačkani možgani stvar poenostavli, da sem ubogo revše izpadlo kot da imam krizo identitete al neki. In ko sm še v svoji skupini dveh poljakov, ene francozinje in ene španke mogla govorit o Sloveniji in omenla visoko raven samomorov, ljubezen do žlahtne kapljice, našga Prešerna kot pedofila in »naj sosedu krava crkne« stilu razmišljanja, sodeč po obrazih nobenga ne bo v Slovenijo :) tolk o dobrem prvem vtisu in moji ambasadorski misiji na Finskem. Zej pa naj še kdo reče, da nisem dobra promotorka :P

Potem pa iz faksa domov, pit čaj z Rusi, pod tuš, pa na fešto; pa spat, pa se zbudit, pa na faks, pa na kosilo na tri kile solate pa na enga lososa, pa na predavanje, pa domu, pa čaj, pa tuš pa žurka, pa spat pa faks pa tri kile solate pa ena čikn, pa rusi in čaj and on and on and on.

In nekega lepega dne (no, včeraj :) ) Daša zjutraj, ko gazi po snegu, pri -25 stopinjah, v siju polarnega sonca nič hudega sluteč hodi naokoli, ko ji pot prekriža severni jelen. Ja ja, čist taprav :) pa prisežem, da se je pogovarju z mano (sicer je treba vzet v obzir, da sm bla mal šus še od žurke, ampak dejmo vseeno tole situacijo mal pravljično probat obarvat :)) in je smukal tam eno deblo in sma se pogledla, pa mi je reku, da je blo pa zej dost žurk and stuff, drugač bom js tut zarad kroničnega pomanjkanja možganskih celic nekoč nevede smukala eno drevo. Pa sm pokimala, Yes I agree, Mr. Severni jelen!

In tako je naneslo, da sem danes ostala doma, medtem ko je moja 18 let stara cimra šla se ga napit v gostilno. »Ah, kids nowadays… » si rečem, pa grem brat poezije Vena Tauferja.

 

Kam prihajam po jutru ko sem slišal

kako se vračajo sence v sončno reko

bo spet prišla noč

z železno naličnico samotnosti

 

… ti pozabljaš in se spet spominjaš.

Rovaniemi Nightlife

Če greš na Finskem ven v soboto zvečer, morš vedet dve stvari:

Prvič: s sabo mej velik denarja

Drugič: denarja ni nikoli preveč, zato mej s seboj še bančno kartico

Ostale stvari pa pa so zgolj nasveti :)

-     Če se ven odpravljaš peš, keep in mind da zuni ni glih a summer breeze, tak da šal, kapa, rokavice in legice + termo nogavice so zaželjene zadeve. Dobro si je umisliti tudi kak nahrbtnik, za pivičko nosit, pa za skrit notr ukradene kozarce iz gostiln in tudi za fotoaparatek pospravt, pa da ne pozabim, da vanj zbašeš vso svojo zimsko opremo, ko prideš v temperaturno sprejemljivo območje (in da club)

-     Ven je kul it s čim več erasmus študenti iz različnih držav, ker ni bolj zabavne stvari kot gledat, kak kulturne razlike zginjajo, ko zginja pijača iz flaš :) in pa seveda, kakšne razsežnosti dobi angleški jezik, ko so vsi okol tebe nažgani ko mina, pa pride evropejščina* do izraza

(*evropejščino bi definirala kot jecljanje angleških besed, s primešanimi evropskimi izrazi za alkohol, pitje, pijanost, zabavo in kletvice iz vseh vetrov)

-     če okolja še ne poznaš dobro, je najboljša strategija večera t.i. clubbing – da greš v eni noči v čimveč lokalov. Tukaj pride zaradi vstopnin v klube v akcijo tvoja bančna kartica :) zato clubbing priporočam samo enkrat (ko se greš spoznavanje terena)

-     v klubih se je treba vsaj v začetku, izogibat avtohtonim prebivalcem, they will only make you feel bad :) motto večera naj bo »nekontroliranost« še posebi to velja za plesne gibe in za pitje alkohola.

-     A kontroliraj se glede dveh stvari: prvič, ne pozabit telefona na wcju in drugič, ne izgubit kartice s številko garderobe.

-     Če hočeš vseeno nekako brez prevelikih izgub preživet noč, potem si naročaj pijačo za šankom nekako takole: »the cheapest drink please! Kiitos! Ter se vdaj v usodo, da bo to po vsej verjetnosti nek zjeban pir.

-     Ko se tvoj clubbing night bliža h koncu, preveri, če imaš pri sebi še vedno svoj ukraden kozarc, telefon, denarnico in kartico s številko garderobe, pa da niste pozabli kakega nažganega fellow erasmus študenta ležat pod kako mizo.

-     Ob koncu clubbinga pa ne pozab se it mastit v kak pizza&kebab plac, kjer s svojimi clubbing prjatli zasedeš največjo mizo, si najbol glasn in ob odhajanju pustiš polovico hrane pod mizo (omejena motorika v kombinaciji z gravitacijo je kruta stvar ja)

-     In kot že vsi vemo, je ob koncu večera najbolj razumem stavek »Natakar, taksi prosim!« ampak dejmo se potrudit vsaj približno zadeti naslov lokacije, kamor naj bi taksi prišu te pobrat. »hello, I’m in Finland, come and get me!« ne bo čist dost natančn, so I’ve been told! In ko si že najdeš taksi, po možnosti čist en iks, probi vanj zbasat čimveč folka, ker je na Finskem tarifa čez vikend kr občutno višja. (tuki spet stopi v akcijo tvoja bančna kartica:)

-     Ob prihodu domov pa najbolš da direkt v posteljo, pustmo sekiranje za naslednji dan, oh well, you live only once ;)

 

pa še slikovno obogatene informacije:

food, ko še ni čiiiist all over the place in jutranji dokazi clubbinga ;)

 

 

Iz Rovaniemija, za vas preverjala nočni lajf ob vikendih, Daša Djurić

ko rusov ni doma, daša snema filmčke

tuki je en video kak zgleda moja sobica :P

sto ljudi sto ćudi

V teh dneh, me poleg mraza in alkohola ;) (joke!) zdelujejo tudi kulturne razlike aka cultural differences, in to ni enostavna zadeva za prenest, sploh pa ko maš vsega poln kurac* in morš štet do dvatisočstopetdeset in globoko zajet sapo, da je za zdržat :)

Pa kr po vrsti:

 

Rusi/Rusinje
z njimi mam opravka večino časa, ker mam pač cimro iz Rusije, tako da sem njihove kulturne razlike še najbolj naštudirala. in tukaj je navada pač taka, da če si iz rusije in če srečaš še enga iz rusije, potem je to brezpogojno prijateljstvo (razen če je tista rusinja blont in prostitutiš  - kot bi se izrazla moja cimra, take rusinje se pogojno izloči iz družbe in se jih šinfa v času popoldanskega ruskega čaja). In tako poznam vse ruske Erasmus študente, ki se dobijo vsak dan pr nama s cimro, in pijejo čaj tuki 2-3 ure (ruski čaj).

Ta veseli dogodek spremlja tudi ruska glasba, ki sem jo js uplodala iz večih mp3jev :) na željo gostov, večina rusov ljubi rusko muziko. In to mora biti ruska Dance muzika ali pa, redkeje, ruski hiphop. Od tega običaja je daša pobrala dve stvari: sovraštvo do ruske dance scene in pogosto rusko hip-hop besedo» garičooo«, ki v prevodu pomeni: fuuul hudoooo seksi hot bjač on da dens flor; posebno, že skoraj sveto mesto v ruski glasbeni sceni pa pripada enmu smrkavcu po imenu Dima Bilan; ta je zmagu na ruskem evrosongu lani se mi zdi. Je ful popularn. Če mene vprašaš je en tk mal geja dddddoh :)

Rusi imajo tudi čudne prehranjevalne navade, dosti pire krompirja, ki ga pojejo prvo samega, potem pa sledi kruh s suho salamo. In čaj, lots of čaj :)

Bog ne daj, da če pride obisk k rusu, da jim ta nima kaj za ponudit za k čaju! To je daša izkusila že večkrat, ko je blo treba s cimro po -25 stopinj it v en 10min oddaljen kiosk po vrečko čipsa ali pa čokolado.

Rusi imajo tudi navado, da se, kot že prej omenjeno, združujejo in zadržujejo skupaj. Ta ritual tudi spremlja medsebojno čakanje pripadnikov iste vrste, kjerkoli, kamorkoli in kadarkoli, na pot se redko odpravijo sami. Te situacije so Daši dobro znane, ker njena cimra ne zna it sama nikamor in daša pač hočeš nočeš more zram it, za voljo dobrih cimrskih odnosov. Tukaj daša včasih šteje do pet tisoč da se miselno spravi v red za ta podvig.

Rusi spijo vsepovprek. Že 4 dni imava s cimro kr še eno cimro, tut moja cimra je že prespala pri svojih kolegicah rusinjah, medtem pa je druga rusinja spala v njeni sobi. Sicer daši ni jasno kako lahk dva človeka spita na tak mali postlci, ki ju premore najin flat, ampak ok. Daša je ob tem sklenila, da svoje postlce ne bo delila kr tk, sam zarad dobrih odnosov. Nekje je treba meje postavit :P 

All in all pa je rusom zelo ljuba čistoča in venomer oprana posoda. Daša se ob tem samo nasmiha in pravi : »we like!«

 

Španke/Španci

Kot je v njihovi kulturi običaj, te polupčkajo vsepovprek, na začetku in ob koncu srečanja. Dva lupčka (in še ta preveč). Daša tega ne mara, ker ji gre skrajno na živce pogost vdor v njen občutljiv psihološki prostor. Vsi španci so big time playerji, pa če so za pogledat al pa ne, po navadi šarmirajo z lupčkom na roko; daši je to bolj ušeč, ker njen psihološki prostor ne trpi tk zelo in kr se daša mal high nosi ;) . Španke te zmeri ob pozdravu  objamejo kot najbolše prjatle, in se smehljajo, Daši to ni ušeč, ker pri nekaterih to pojmuje kot eno veliko blamažo. All in all pa so Španci zelo ponosni na svojo hrano in na španskih žurkah bodo zmeri home cooked meals n’ snacks.

 

Francozi/Francozinje

Tako kot v Španiji, je tut v Franciji del kulture lupčkat človeka na prihodu in na odhodu. Dvakrat. Dašin psihološki prostor se spet samo kislo nasmiha ob tem dejstvu (Lili bi me razumela:) )  Francozi in francozinje kljub spitim ogromnim količinam alkohola obdržijo vljudno vedenje, nasploh ohranjajo pitje na visoki ravni, premešat,povonjat, nardit srk ali dva ter pit po kratkih požirkih; mešat vino s kako drugo brezalkoholno pijačo je največji greh and god help us vsem nam  mixerjem! Daša ob grozeči nevarnosti približajočega se franoza gre svoj ljubi bambus po navad zmešat na balkon.

 

Italijani/Italijanke

Na splošno so Italijani najbol kul osebe, ful pozorni do žensk, čeprav delujejo vsi skupi mal geji v teh svojih kretnjah z rokami, radi govorijo o italijanski glasbi in to s posluhom ali ne tudi odpojejo; dašino prenašanje takega dogodka je po navadi premosorazmerno s količino popitega alkohola, daša tudi kdaj zraven zapoje ker  ma ful rada italijanski jezik in kok zveni, sploh pa če kdo kdaj zapoje kaj od Tiziana Ferra :)

 

Čehi/Čehinje

Čehi so zelo blizu slovenskemu karakterju, se med njimi počutim kot doma. Daša odkrito priznava, da pa en podpovprečn čeh vendarle nese veliko več vrčkov piva od nje (pa še marsikdo bi se lahk pod mizo skril, ne sam js) »we like« Czech!

 

Angleži/Angležinje

Presenetljivo so čist drugačni kot bi si človek mislu za angleže. Mogoč zato, ker niso več doma, pa nimajo kakih zavor u glavi, tipi ohranjajo svoj sloves velikih pivcev in agresivnih ljudi, ženske! bi pa rade pol na koncu se dol dale s komerkoli pač že. Tolk o angliji.

 

Finci/Finke

Mislim, da si tudi tukaj lahko daša privošči izraz »sto ljudi, sto ćudi«. Finskih karakterjev je milijon, ne morš se odločit a so zabavni ali dolgočasni, prijazni al za dol padit nesramni, vzvišeni al outgoing, hočjo pomagat al pa bežijo stran od tebe (in to dobesedno!), da jih ja ne bi kej vprašal, al so bolj molčeče vrste ali pa kar preveč zogovrni, … finski karakter bo treba še podrobno analizirat! Podroooobno :)

 

Tolk o deželah in ljudeh.

 

p.s. ne, daša ni homofob ali pa kakršendrugkolifob, je samo še ena žrtev stereotipov.