You are currently browsing the monthly archive for januar, 2007.
Če greš na Finskem ven v soboto zvečer, morš vedet dve stvari:
Prvič: s sabo mej velik denarja
Drugič: denarja ni nikoli preveč, zato mej s seboj še bančno kartico
Ostale stvari pa pa so zgolj nasveti :)
- Če se ven odpravljaš peš, keep in mind da zuni ni glih a summer breeze, tak da šal, kapa, rokavice in legice + termo nogavice so zaželjene zadeve. Dobro si je umisliti tudi kak nahrbtnik, za pivičko nosit, pa za skrit notr ukradene kozarce iz gostiln in tudi za fotoaparatek pospravt, pa da ne pozabim, da vanj zbašeš vso svojo zimsko opremo, ko prideš v temperaturno sprejemljivo območje (in da club)
- Ven je kul it s čim več erasmus študenti iz različnih držav, ker ni bolj zabavne stvari kot gledat, kak kulturne razlike zginjajo, ko zginja pijača iz flaš :) in pa seveda, kakšne razsežnosti dobi angleški jezik, ko so vsi okol tebe nažgani ko mina, pa pride evropejščina* do izraza
(*evropejščino bi definirala kot jecljanje angleških besed, s primešanimi evropskimi izrazi za alkohol, pitje, pijanost, zabavo in kletvice iz vseh vetrov)
- če okolja še ne poznaš dobro, je najboljša strategija večera t.i. clubbing – da greš v eni noči v čimveč lokalov. Tukaj pride zaradi vstopnin v klube v akcijo tvoja bančna kartica :) zato clubbing priporočam samo enkrat (ko se greš spoznavanje terena)
- v klubih se je treba vsaj v začetku, izogibat avtohtonim prebivalcem, they will only make you feel bad :) motto večera naj bo »nekontroliranost« še posebi to velja za plesne gibe in za pitje alkohola.
- A kontroliraj se glede dveh stvari: prvič, ne pozabit telefona na wcju in drugič, ne izgubit kartice s številko garderobe.
- Če hočeš vseeno nekako brez prevelikih izgub preživet noč, potem si naročaj pijačo za šankom nekako takole: »the cheapest drink please! Kiitos! Ter se vdaj v usodo, da bo to po vsej verjetnosti nek zjeban pir.
- Ko se tvoj clubbing night bliža h koncu, preveri, če imaš pri sebi še vedno svoj ukraden kozarc, telefon, denarnico in kartico s številko garderobe, pa da niste pozabli kakega nažganega fellow erasmus študenta ležat pod kako mizo.
- Ob koncu clubbinga pa ne pozab se it mastit v kak pizza&kebab plac, kjer s svojimi clubbing prjatli zasedeš največjo mizo, si najbol glasn in ob odhajanju pustiš polovico hrane pod mizo (omejena motorika v kombinaciji z gravitacijo je kruta stvar ja)
- In kot že vsi vemo, je ob koncu večera najbolj razumem stavek »Natakar, taksi prosim!« ampak dejmo se potrudit vsaj približno zadeti naslov lokacije, kamor naj bi taksi prišu te pobrat. »hello, I’m in Finland, come and get me!« ne bo čist dost natančn, so I’ve been told! In ko si že najdeš taksi, po možnosti čist en iks, probi vanj zbasat čimveč folka, ker je na Finskem tarifa čez vikend kr občutno višja. (tuki spet stopi v akcijo tvoja bančna kartica:)
- Ob prihodu domov pa najbolš da direkt v posteljo, pustmo sekiranje za naslednji dan, oh well, you live only once ;)
pa še slikovno obogatene informacije:
food, ko še ni čiiiist all over the place in jutranji dokazi clubbinga ;)
Iz Rovaniemija, za vas preverjala nočni lajf ob vikendih, Daša Djurić
tuki je en video kak zgleda moja sobica :P
V teh dneh, me poleg mraza in alkohola ;) (joke!) zdelujejo tudi kulturne razlike aka cultural differences, in to ni enostavna zadeva za prenest, sploh pa ko maš vsega poln kurac* in morš štet do dvatisočstopetdeset in globoko zajet sapo, da je za zdržat :)
Pa kr po vrsti:
Rusi/Rusinje
z njimi mam opravka večino časa, ker mam pač cimro iz Rusije, tako da sem njihove kulturne razlike še najbolj naštudirala. in tukaj je navada pač taka, da če si iz rusije in če srečaš še enga iz rusije, potem je to brezpogojno prijateljstvo (razen če je tista rusinja blont in prostitutiš - kot bi se izrazla moja cimra, take rusinje se pogojno izloči iz družbe in se jih šinfa v času popoldanskega ruskega čaja). In tako poznam vse ruske Erasmus študente, ki se dobijo vsak dan pr nama s cimro, in pijejo čaj tuki 2-3 ure (ruski čaj).
Ta veseli dogodek spremlja tudi ruska glasba, ki sem jo js uplodala iz večih mp3jev :) na željo gostov, večina rusov ljubi rusko muziko. In to mora biti ruska Dance muzika ali pa, redkeje, ruski hiphop. Od tega običaja je daša pobrala dve stvari: sovraštvo do ruske dance scene in pogosto rusko hip-hop besedo» garičooo«, ki v prevodu pomeni: fuuul hudoooo seksi hot bjač on da dens flor; posebno, že skoraj sveto mesto v ruski glasbeni sceni pa pripada enmu smrkavcu po imenu Dima Bilan; ta je zmagu na ruskem evrosongu lani se mi zdi. Je ful popularn. Če mene vprašaš je en tk mal geja dddddoh :)
Rusi imajo tudi čudne prehranjevalne navade, dosti pire krompirja, ki ga pojejo prvo samega, potem pa sledi kruh s suho salamo. In čaj, lots of čaj :)
Bog ne daj, da če pride obisk k rusu, da jim ta nima kaj za ponudit za k čaju! To je daša izkusila že večkrat, ko je blo treba s cimro po -25 stopinj it v en 10min oddaljen kiosk po vrečko čipsa ali pa čokolado.
Rusi imajo tudi navado, da se, kot že prej omenjeno, združujejo in zadržujejo skupaj. Ta ritual tudi spremlja medsebojno čakanje pripadnikov iste vrste, kjerkoli, kamorkoli in kadarkoli, na pot se redko odpravijo sami. Te situacije so Daši dobro znane, ker njena cimra ne zna it sama nikamor in daša pač hočeš nočeš more zram it, za voljo dobrih cimrskih odnosov. Tukaj daša včasih šteje do pet tisoč da se miselno spravi v red za ta podvig.
Rusi spijo vsepovprek. Že 4 dni imava s cimro kr še eno cimro, tut moja cimra je že prespala pri svojih kolegicah rusinjah, medtem pa je druga rusinja spala v njeni sobi. Sicer daši ni jasno kako lahk dva človeka spita na tak mali postlci, ki ju premore najin flat, ampak ok. Daša je ob tem sklenila, da svoje postlce ne bo delila kr tk, sam zarad dobrih odnosov. Nekje je treba meje postavit :P
All in all pa je rusom zelo ljuba čistoča in venomer oprana posoda. Daša se ob tem samo nasmiha in pravi : »we like!«
Španke/Španci
Kot je v njihovi kulturi običaj, te polupčkajo vsepovprek, na začetku in ob koncu srečanja. Dva lupčka (in še ta preveč). Daša tega ne mara, ker ji gre skrajno na živce pogost vdor v njen občutljiv psihološki prostor. Vsi španci so big time playerji, pa če so za pogledat al pa ne, po navadi šarmirajo z lupčkom na roko; daši je to bolj ušeč, ker njen psihološki prostor ne trpi tk zelo in kr se daša mal high nosi ;) . Španke te zmeri ob pozdravu objamejo kot najbolše prjatle, in se smehljajo, Daši to ni ušeč, ker pri nekaterih to pojmuje kot eno veliko blamažo. All in all pa so Španci zelo ponosni na svojo hrano in na španskih žurkah bodo zmeri home cooked meals n’ snacks.
Francozi/Francozinje
Tako kot v Španiji, je tut v Franciji del kulture lupčkat človeka na prihodu in na odhodu. Dvakrat. Dašin psihološki prostor se spet samo kislo nasmiha ob tem dejstvu (Lili bi me razumela:) ) Francozi in francozinje kljub spitim ogromnim količinam alkohola obdržijo vljudno vedenje, nasploh ohranjajo pitje na visoki ravni, premešat,povonjat, nardit srk ali dva ter pit po kratkih požirkih; mešat vino s kako drugo brezalkoholno pijačo je največji greh and god help us vsem nam mixerjem! Daša ob grozeči nevarnosti približajočega se franoza gre svoj ljubi bambus po navad zmešat na balkon.
Italijani/Italijanke
Na splošno so Italijani najbol kul osebe, ful pozorni do žensk, čeprav delujejo vsi skupi mal geji v teh svojih kretnjah z rokami, radi govorijo o italijanski glasbi in to s posluhom ali ne tudi odpojejo; dašino prenašanje takega dogodka je po navadi premosorazmerno s količino popitega alkohola, daša tudi kdaj zraven zapoje ker ma ful rada italijanski jezik in kok zveni, sploh pa če kdo kdaj zapoje kaj od Tiziana Ferra :)
Čehi/Čehinje
Čehi so zelo blizu slovenskemu karakterju, se med njimi počutim kot doma. Daša odkrito priznava, da pa en podpovprečn čeh vendarle nese veliko več vrčkov piva od nje (pa še marsikdo bi se lahk pod mizo skril, ne sam js) »we like« Czech!
Angleži/Angležinje
Presenetljivo so čist drugačni kot bi si človek mislu za angleže. Mogoč zato, ker niso več doma, pa nimajo kakih zavor u glavi, tipi ohranjajo svoj sloves velikih pivcev in agresivnih ljudi, ženske! bi pa rade pol na koncu se dol dale s komerkoli pač že. Tolk o angliji.
Finci/Finke
Mislim, da si tudi tukaj lahko daša privošči izraz »sto ljudi, sto ćudi«. Finskih karakterjev je milijon, ne morš se odločit a so zabavni ali dolgočasni, prijazni al za dol padit nesramni, vzvišeni al outgoing, hočjo pomagat al pa bežijo stran od tebe (in to dobesedno!), da jih ja ne bi kej vprašal, al so bolj molčeče vrste ali pa kar preveč zogovrni, … finski karakter bo treba še podrobno analizirat! Podroooobno :)
Tolk o deželah in ljudeh.
p.s. ne, daša ni homofob ali pa kakršendrugkolifob, je samo še ena žrtev stereotipov.
I soooo love my school! Pa ne sam zarad tega ker je dobre 3min hoje stran od mojga stanovanja, al pa zaradi kake čudne čustvene navezanosti na njo, ker jo vidim vsakič ko pogledam skozi okno… ne ne ne, i love vonj po oljnih barvah kamorkoli se obrnem, pa weird folk okol mene, mal iztirjene učitelje, usekano filozofske pogovore o času in prostoru in pomenljivo tišino med diskusijo.
I love avtomatsko odpiranje vrat in dejstvo, da ma faks več wecejev za invalide kot ženskih wecejev, skupne garderobe na hodnikih, kjer ti nikol nič ne manjka, ko se po 5ih urah vrneš po bundo, šal in rokavice, i love ogromni zastonjski solatni bife v kaffe-ju, pa da si lahk v solato napokaš arašide in koščke pomaranč pa ananas, i loooove macintoshove kompjutrje pa njihov software, pa arhitekturno strukturo faksa, ko gre vse okoli naokoli, les in moderni stil in knjižnico, ki ima samo knjige v zvezi z umetnostjo in dizajnom. I love this place :)
In do zej sm bla samo na dveh predavanjih, na Photography Workshop in pa na Audiovisual Expression. Oba profesorja sta mal iztirjena, prvi je kr priznan fotograf, nam je poleg teorije o fotografiranju razlagu svašta, tk da vem da je svojo zdajšnjo ženo na prvi zmenk pelal na suši, pa ga ni marala, pol pa sta šla sončni zahod gledat, pa da ma sina in hčerko, mali hoče bit kipar, hčerka pa slikarka, da majo ful neurejen vrt, da njegova žena dobr kuha, da njegova snaha tut dobr kuha, da snahe ne mara, da ma njegov fotr rad konjske dirke, da se je iz San Francisca sem bogu za hrbtom preselil pred 20 leti nazaj, da ma ustvarjalno krizo že 2 leti in da ma rad tukajšnjo svetlobo.
Drug profesor za Audiovisual Expression je pa tak ful dobrovoljček, sam pravi da ma mal okrogel buši in da se rad dela norce iz finskih navad; men deluje mal zgublen, tk da je čist men podobn, mal razštelan in zmeden, just like me :) smo meli tut 5 minutne tišine v razredu, vsak zgublen v svojih mislih, pa potem spet kdo kako modro rekel o filmskem izražanju, pa spet mal tišine. Tuki velik razmišlamo, pa bol mal povemo :) all in all, čas tukaj leti, ko sedim na faksu, in ko je konc predavanj, mam sam v glavi : i want some more!
Čaka me pa še (upam da bo šlo vse po načrtih, ker še nimam nekega gesla, tak ko za aips, pa se ne morm prijavit na predmete, plac je pa, itak, omejen) Media Art Production in pa Graphic Design & Expression. Manj zanimivi pa seveda neka bla bla teorija o medijih (International Comparative Media Studies – zihr bomo spet nabival o ameriki in Fox TV ddddoh ) in pa da bo g. Predavateljkiganesmemtukajjavnonapisatipavsivemokogamislim, upam da zadovoljen z menjavo, še Consumer Cultures :)
Tk da sm si splanirala moj study plan, mal po nuji in mal po lastnih željah. Ti Finci so čist preveč veseli, predavanja niso naštimana tak kot pri nas, fiksnega urnika sploh ni, v roke dobiš kao nek seznam dni in ur (se seveda sproti spreminjajo, aber natürlich da se) za določeno predavanje in vse skup se lahko zaključi cca. v 14 dneh do 4 tedne, kar pa, roko na srce, za medijske komunikacije ni neki novga (naši slavni Zala bla bla Volčič maratoni (bi rekel en moj profesor iz srednje šole: ko ženska pride notr,vdihne, in ko gre ven, izdihne, ampak naučila je pa res velik, to pa morm priznat), pa da ne pozabim na tistega gospoda, ki je lastnik kavarne Socrates v Braziliji al kje že, pa ma ful dobr stil oblačenja, ladies and gentlemen, I proudly present to you g. Bauer!)
Tak da tuki se zarad preteklih izkušenj kar dobro znajdem in prilagajam:)
Pa da ne bom lena in da bote še vi – sošolci (pa ostale lost souls in strici in tete in sosedov Fifi) mel kej od tega, sem se odločla še en blog ofnat :) ja ja :) just for you ! in gor objavljat samo vsebino predavanj (na kratko in najbol pomembno kar bo) pa material iz njih (če mi bo na voljo), nekak tale WordPress ne omogoča kategoriziranje v Pages, mešano objavljat blog zapise in pa vsebino predavanj, bi pa blo mal mimo, ne vsem zanimivo; in poskušam organizirat stvar tak, da bi blo kul za vse, I’ve learned from the best (from Lili :) )
Torej, kdo je reku da se lahk sam Debevc gre učenje na daljavo? :) pa pri men ne bo treba kvizov v HotPotatoes delat, še manj pa domače naloge :P upam da bom spravla stvar v akcijo as soon as possible (mah, sej vete kok je to, žurka sem in žurka tja, pa faks pa little miss Lenoba…) učni blog se nahaja tukaj
Slava mu! :)
Pa smo ga spet cel vikend pili. Sonca nism vidla že dva dni, ker dan praktično prespim, kar niti ni tok težko izvedljivo, ko pa traja samo 3,5 ure. Se počutim kot da živim na mednarodni vesoljski postaji, no daylight for me. Imam pa dosti zvezd. Ne ogromno, včeraj, malo nažgana, ležeč v snegu, ob delanju snow angels, sem jih hotela prešteti, pa so ble tok drugačne od mojih, ki jih včasih gledam z nabrežja Savinje, ležeč med ostanki razbitih steklenic, I always find a safe spot. Tukaj pa je nebo tako nizko, da se ti zdi da bo padlo nate. In nenaravna svetloba, in drugačne sence in tišina… dobrodošli na koncu sveta (fin land).
In začneš razmišljati o koncih, ko naslednji dan, po dveh neprespanih nočeh, 1 uro buljiš v vrtečo se centrifugo pralnega stroja in še naslednjo uro v premetavanje tvojih spominov v sušilnem stroju: tamle se obrača moja rdeča always cvičk majca, spomin na eno hudo cvičkarijo na Štuku, zdaj že, se mi zazdi, sto in eno leto nazaj, pa moji roza zokni, prva roza stvar, ki sem si jo kdajkoli kupila, pa moje ponošene kavbojke, stokrat polite z rdečim vinom, vidno razcefrane na robovih, pa mi ni mar, ker so moje, dašaste, z mano prepotovale pol evrope, in sedele so in bodo po vseh klopcah sveta, zadnja leta pa najraje na klopci v koblarjevem zalivu, z razgledom na mariborski otok, ali pa back home, na visečem mostu nad savinjo, poslušale moje notranje eksistencialistične monologe. I miss my home.
Pa moje nove termo nogavice iz H&M-a, s slikico opice, ki mi mežika, preživele z mano celo pot do sem, tri letališča in zdržale z menoj, ko sem se ob treh zjutraj v Helsinkih spraševala kam zaboga js grem in zakaj mi je bilo tega treba, ali bežim sama pred seboj na konec sveta ali pa je to vendarle najboljša odločitev, ki sem jo sprejela v zadnjih letih. In moje druge nogavice, ki sem jih imela obute, še za starega leta dan, v Mariboru, ko smo praznovali novo leto, in sem v njih nazadnje videla večino mojih prijateljev pred odhodom, in moj prvi ognjemet z dravskega mosta sploh. I miss my friends.
In tukaj je vse tako drugače, razmišljam sama pri sebi, napol že v angleščini, in med zmedo tujih črk na pralnem stroju iščem kak pomenski smisel, kakšno besedo, ki spominja na slovensko. Most of all, I miss me. Ker jaz sem jutranja budilka, ki se mora naštimati najmanj trikrat, preden zares vstanem, jaz sem tista zblojena oseba, ki zjutraj bulji v ogledalo in ji ni nič jasno, jaz sem pot do feri faksa in jutranja zala voda, pobrana iz avtomatov pred E-105, jaz sem iskanje prave učilnice in jaz sem teženje Lili po telefonu, da ne vem kje smo sploh, in jaz sem tista na pol prisotna oseba, ki posluša predavanje in razmišlja kateri bon bi si pa dans kupla, in sem obrazi mimoidočih in sprehajalec po mariborskih ulicah in dobra knjiga v knjižnici in pijačka s čvekom v kavarni in bilijard miza v kaosu in kak bambus preveč in gosposvetska cesta ob 3eh zjutraj in kvazi moja postlca za lahko noč.
Tukaj je vse drugače. In spakiram na tričetrt posušene cotke v nahrbtnik, ker je moj čas pranja spominov potekel in nek vidno živčen finec komaj čaka, da posuši svoje. In grem ven, tja v polarno noč, v sneg, z nahrbtnikom sveže opranih spominov in celo vem, kam grem – domov.
And I will remember you, Will you remember me… Don’t let your life pass you by, Weep not for the memories.
Brrrrr, včeraj je pa bil mrzel dan, medtem ko ste se vi (ne vsi) martinčkali ob Ljubljanici :P Stvar, ki jo redno izvajam, večkrat na dan, je med drugim tudi branje spletnega Dela, Večera in 24ur, da sem v koraku z vami, js rabim ja neki rabm da vas ne pozabm :) in medtem ko je blo bajeee učeri rekordnih 16 stopinj v Ljubljani, sem js tuki zmrzovala na -25! Pa da bi blo veselje popolno, so usi hotli it peš v 25min (kok se use številke ujemajo!) hoje oddaljeno mesto, moč za tako motivacijo itak dobim sam če mi Nutelle zmanjka v hladilniku! Pa mi jo je nekak res, in smo šli, prisotni, niti ne tok prisebni, gazit po škripajočem snegu in da city. Narava ma čudn smisel za humor ob takih temperaturah, zmrznal so mi prameni sprednjih las, tudi obrvi so mi en malčk »posivele« in tak kot bi rekla my friend Clare from England – the bogies in my nose are also frozen :P to je šele iztirjen občutek, met poln nos leda (sicer ga ne priporočam glih, ampak če je kdo avanturist,naj svojo glavo vtakne v zamrzovalno skrinjo pa mal henga v njej, in mi o svojih občutkih zvesto poroča – can’t hardly wait!) but other stuff… well, se mi zdi da so barve in narava ob takih temperaturah at it’s purest forms, videt vijolično obarvano nebo, to v motivacijski lestvici premaga celo Nutello :)
In smo šli, pod vijoličnim nebom, v družbi ratraga, ki nam je teptal pot (po ravnem se razume, nič neobičajnega za Rovaniemi), po nutello, pa mal u šoping, tudi za prihajajočo žurko zvečer. In na kaj naletim v Alko shopu? Na slovensko vino, in to še ni vse – z nalepko v slovenščini: P-R-O-I-Z-V-E-D-E-N-O V S-L-O-V-E-N-I-J-I, črkujem svojim Erasmuskom :) rezultat? – p-r-o-u-i-s-v-i-d-e-e-n – ae – s-l-o-v-e-n-ii-a ;)
In to laški rizling, zapakiran v neko bedno flašo, sem ga mogla kupit, bit tuki edina slovenka, well, mi je tale flaša še najbližja slovenska stvar daleč naokoli. In zej mam prijatla iz Slovenije, tk ko je mel Tom Hanks prjatla Wilsona v filmu brodolom, sam da sem js svoji flaši dala ime Janez, in mogoče še nism tk daleč, da bi se z njo pogovarjala, ampak ima pa že svoj mini oltarček v moji sobi :)
Seveda vsebine ni več, je šla včeraj z mano na žurko, ki je bla uspešna skoz in skroz. Bi rad kdo vedel kako je pa na Finskem ko intervenira policija? Hehe, prvo pride in ti ročno vžre vn varovalko, da smo bli lepo u temi, potem ti svetijo z lučjo v faco in finally vljudno vprašajo, kdo je lastnik stanovanja, če bi bil tok prijazn pa stopil mal na hodnik, da se mal pogovorijo! (nič popisa, nič kazni plačat nič hotshot stuffa tk ko slovenian boys), edin kar je blo pa res, da so nadziral naše razhajanje, in to z walki talkie – ji :) pa ja de, smo se kao razšli, pa smo se po cca. pol ure dobili pač v novmu flatu, kjer nam je uspelo brez policije zdržat, hja, kakšno urico pa res. In so spet prišli, vrgli vn varovalke, pa haha, rekli, da če smo tok prijazni, da pa REEEEES gremo domov (kdo bi si mislu, verjetno tuki tut velja prvič da si samo opozorjen (in se tega celo držijo pa ne mečejo položnice okol ko zmešani), sam je pa good idea, da pa če stanovanje zamenjaš, čeprav je isti folk (ma kdo bi si nas pa lahk zapomnu v tisti temi:P), da prihod policije spet pade pod prvo opozorilo :) ali pa ne, kakorkoli že, kazni nismo dobli. Smo pa preventivno, po eni uri spet zamenjali stanovanje, just in case.
Kaj naj rečem, jaz in moj Janez sva se dobro ujela in tut usi ostali Erasmuski so super, prav dost značilnosti (tako karakternih kot po videzu) lahk najdem v njih, ko me spominjajo na nekoga back home. Vaše male fotokopije :) in pa seveda standardno prisotni in univerzalno priznani karakterji sveta, prav vsi so tuki:
največji player žurke (that award goes to Pedro iz Španije, objema vse punce po vrsti, ti vdira v psihološki prostor, pa njegov pick-up line je: would you like to go to see my room?)
največji geek žurke (that award goes to Robin from Nottingham, ki stalno nabija o faksu pa bla bla bla),
največji šaljivec (this would have to be Miguel from Portugal, ki mu sploh ust ni treba ofnat, pa se mu lahk že režiš, okol hodi s kresničko in 2L wiski-cole),
the misterious one (Jan from Czech Republic, ko ma svojo vodko in svoj čik pa bolj mal pove, prej gre in za vsako ceno hočeš vedet več o njem),
the cute one (hmm, many awards to be given, sam absolutno zmaga Danilo from Brasil, sicer fura nek Enrique Iglesias stil s kapico na glavi, ampak way better than Enrique),
party animal (my hero Boris from France, ki se je šel preoblečt v majco društva študentov Ajdovščine, da bi bil kvazi slovenc, pa padu z mize kakopak),
the weird one (Jan??? from ???, me ga je mal strah, sem se mu izogibala :) velik, temni lasi pa tak psiho pogled brrrrr
in pa uradni fotograf:) – Jakub from Czech Republic (huuud profi fotkić Nikon, sm lahk slikala z njim wuhuuu)
Danes je ponovitev celotne scene, mogoč se celo punc am vzamem, pa ugotovim kok je kej s karakterji še na naši strani :P
Lep pozdrav od me and my Janeza ;)
Pri tok različnih nacionalnostih se ena slovenka z lahkoto zgubi med rusi, pa francozi, pa angležinjami in čehi,latvijkami,litvankami, japonkami, nizozemci ,…
Pri spoznavanju drug drugega imamo že skoraj rutino: sorry, i forgot your name (sej ni važn če še v življenju nisi spregovoril z njim, je to tak nenapisan polite način da vprašaš fellow erasmus študenta za ime), and then you smile, give your right hand and introduce yourself. Hi, i’m Daša! Pa fellow erasmus student, brez izjem (razen ruskih študentov, ti mi rečejo: SAŠA?): sorry whaaaaaat???? D-A-S-A? D-E-S-A??? D-A-S? no no, DaŠa! In vsi brez izjem (spet rusija izvzeta), jecljajoč: D-A-S-A???? i just smile and pokimam, četudi bom DASA ali pa DESA za vse večne čase. Potem jim svoje ime črkujem, po angleško: D-A-S-H-A, in kr naenkrat ga znajo vsi izgovorit. In vse kar je bilo treba naredit – dodati ščepec internacionalnosti.
Potem sledi vprašanje: sooo, where are you from??? And I proudly say, with a smile: SLOVENIJA. And my fellow erasmus students go like this: pokimajo, se kislo nasmehnejo, in upajo, da jih ne bom uprašala če vedo kje to je. Tiste, ki kimajo, in gredo like this: OOOOO, Sloveeeeniaaaa, te junake zmeraj vprašam kje točno je Slovenija. Bili smo že ob črnem morju, na Slovaškem (itak), in med tistim kupom malih držav down there (sam bog ve kje). Redko kdo je potem zares zainteresiran za mojo razlago kje Slovenija sploh leži, kje se nahaja in kako tam živimo. Po navadi končamo pri pogovoru o Hrvaški in Dubrovniku.
Večina sploh ne ve, da smo v Evropski uniji. Od ženske na londonskem letališču, ki je tako s ponosom mi hotla razložit, da za Finsko rabim vizo, do delavke v referatu na University of Lapland, ki mi je spet zatežila z vizo, in pa do MOJIH ponosnih govorov o Sloveniji (we are really a small country but we have everything, the sea and the mountains and bla bla), prava ambasadorka Slovenije. Sej so Erasmuski prov čudovita druščina, but nobody really cares. Rada povem, da mamo tut mi denarno enoto EVRO, pa tut to nobenga ne gane. Pa si mislim, no ja, pač freudovska sladka limona, poveličujem našo malo državico, ko res ni kej za poveličevat.
In spomnila sem se nekega daljnega občutka (tk ko Proustov faking magdalenca moment), glava mi odpotuje v čas, ko sem bila stara kakih 7 let, ko sem z radovednostjo preučevala vse svoje igračke, in vse napise na njih (s ponosom sem namreč uporabljala svoje začetno znanje branja). Predvsem sem si želela živeti v državi imenovani MADE, od tam so bile vse moje igračke! In vse ostale države so poznale MADE, in so sodelovale z njo… Made in England, Made in Germany, made in Yugoslavia. MADE….verjetno je od tam tudi božiček! Ko je moje znanje angleščine zraslo, sem ugotovila da je made vse prej kot država in »in« ne pomeni v slovenščini isto kot v angleščini. Božiček pa živi na Laponskem dddddddoh! MADE ne obstaja. Slovenija… ne obstaja? Noben ne ve kje smo, kdo smo, in če drevo pade v gozdu, pa ga noben ne sliši, je res padlo? Tuki sem, na mrzlem Finskem, iz Slovenije, iz imaginary land down there.
Pravzaprav mi je vseeno, da vem kje je Leeds, da vem kje je Litva, da Innsbruck nikoli ne bom prestavila na Slovaško, pravzaprav mi je vseeno, da poznam lego in glavna mesta vseh držav mojih Erasmuskov, in pravzaprav mi je vseeno da edina vem kje smo, kdo smo in kako živimo, pravzaprav niti ni pomembno, ker v imaginary land je mogoče vse, in če vprašaš mene, je naš ata drnovšek lahko tudi božiček, če si to zaželim.
In pravzaprav vse svoje nosim s seboj, tisti grad na stičišču koroške in prežihove ulice, svoje fellow hobite v njem, in ostale hobite v deželi Lent in Tyrševa, famous krčmo Štuk pri rondoju na koncu gosposvetske večne ceste, kjer mi hobiti slavimo lajf. Vse tukaj z mano – DESO, forever and ever and ever.
I feel Slovenia.
Ah, dans je bil pa tk zajeban dan ko Comic Sans pisava!
Ker sem revše se zaspala zjutri, me je prišla cimra budit, daaaaašaaaaa wake up (še dobr da je rusinja, pa zna izgovarjat moje ime) in sma jo mahnile na univerzo, kjer smo meli lovely sprejem! Folk se je dejansko ukvarju z nami najmanj dve uri! In zej že poznam obraze pa države svojih fellow erasmus študentov.
Nabrani iz vseh vetrov, od kitajske preko kanade, do litve, latvije, škotske, češke, anglije, rusijeeee, italije, nizozemske, do moje boge bose kovačeve kobile slovenije. Sm edina slovenka. Je kdo presenečen? :)
Po moje itak prva ko jo je laponska univerza vidla. Če je koordinatorica sama od sebe vedla moje ime in priimek izmed vseh študentov tam, i must be really special :P
Po pozdravnem dveurnem govoru (ja, finski pozdravni govor ne traja sam 15min, ampak si vzamejo svobodo in čas dveh ur), so nas tutorji malo popeljali okoli. Moja fakulteta Faculty of Art and Design je fuuuuuuuul lepa, bjutiful in oh in sploh čudovita, cela diši po oljnih barvah in nasploh vlada mal bohemsko vzdušje, js bi kr tam pod stopnicami lahk spala pol leta, sam da sem blizu te ustvarjalne energije all the time, ampak kakopak, naša tutorka (ki afkors študira pravo, pravniki ste itak čist zajebani) nas ni pelala sploh si pobliže pogledat mojo fakulteto v F wing-u univerze, ker je rekla, da so art študenti mal čudni in iztirjeni. Sem tak ko apostol Peter zatajila, da ji pripadam, sm bla preračunljivo tiho :P ampak če bi zle bla v isti situaciji, hja no, verjetno bi bla še vedn tiho :) tk, diplomatsko :) se poizkušam zlit z okoljem pa to :P …le čevlje sodi naj kopitar.
No ja, pol so nas pelal tut jest u menzo študentsko, je kr fajn zrihtana, se lahk skrije pred našo faking Akademijo, sam sm jedla neke čudne mučke, in nisem kej velik odnesla, razen 5 EUR manj v denarnici pa razdražen želodec :P no ja, vsaj sightseeing Rovaniemija je bil kul. Smo bli tk u eni cerkvi, kao glavna cerkev v Rovaniemiju in sm skor umrla od smeha ko sm vidla kak oltar majo. Nism še nikol vidla sodobne freske v cerkvi. Ker umetnik je dejansko naslikal na oltar!!! Enga nažganga tipa, kak je obležal na pločniku z eno prazno zelenko ob seb! Mislim kwaaaaa??? Nč unih bajsastih angelčkov z lokeci in skravžlanimi laski, pure hard core reality. Mislim, da sm doživela svoj prvi umetniško-kulturni šok:) i liked it!
Pol so nas še mal peljali naokoli gledat božička (oulsi buksi se mu reče po finsk al neki, sm mal nažgana zle, pa sm pozabla izgovorjavo imena v finščini :P) in js sm prečkala arctic circle! Wuhuuuuuu! Zej mi še sam ekvator manjka, pa če sm optimist, severni in južni pol, pol sm pa metrično obdelala zemeljsko oblo hehe
No ja, božička smo kr hitr zapustil, ker je bla invazija ruskih turistov tam, in so delali dveurno gužvico do Božička (…dandanes je tut božička treba rezervirat), tk da nism prišla do njega in mu nism mogla povedat, da je pa Tina Sotlerjeva v bistvu u redu punca, in naj ji končn po enaindvajsetih letih darilo prnese (tiSa, obljuba dela dolgo;) ) tk da se še vrnem tja!
Nekak sm pol zarad pritiska ostalih erasmus študentov pristala v supermarketu ob polici z alkoholnimi pijačami, zgrabla prvo drugačno zadevo (Cider beer) in sma jo s cimro mahnili proti domu.
Današnja erasmus lekcija: učenje ruske pivske kulture:
Predavatelj: Regina /moja cimra
Obseg dela: 1 ECTS točka
ocena: zelo uspešno /passed
opombe: učenka je zelo hitro razumela učno snov in znanje takoj uporabila v praktične namene; učenko lahko opredelim za nadpovprečno nadarjeno in jo priporočam za nadaljevalni tečaj – učenje finske pivske kulture.
What can i say – wish YOU were here :)
štiri dni finske, pa sem že nabrala par čudnih zadev okoli sebe. pač, kar ni slovensko, bode v oči :) sem večino teh weird stvari tudi poslikala, sicer z mobitelom, ker sem bila tak biser od inteligence, da sem svoj kabel za fotoaparat pustila v nahrbtniku, ki mi ga predraga starša še sploh nista poslala po pošti, tk da bo treba za lepše slikce Finske počakat še kak teden ali tri :)tuki pa preview finskih čudes (pazljivo: slikovno obogatena vsebina!)
tale zadeva, podobna tušu, straši ob umivalniku. Kaj neki bi to bilo? pojma nimam! a za odvečno posodo umivat al za glavo si umivat al kaj? to čudo sem poimenovala tušivalnik (tuš+umivalnik).Stvar pa deluje čist u izi, prvo more voda iz pipe tečt, da lahka pol prešaltaš na tušivalnik, torej tako kot pri tušu. če ima kdo kakšno idejo kaj so hotli finci s tem izumom povedat, me prosim naj čimprej razsvetli, ker kmal ne bom mogla od same preganjavice spat :P(se pa nagibam k umivanju las – na hitr, pred službo:)
tole čudo na desno od Washing Closeta (ali po domače WC-ja) je pa tuš! da, tuš po finsko! a lahk temu človek reče tuš? niti ne? bolj je to prostor v kopalnici, ki ima malo poševna tla, le-ta pa se nagibajo proti tej beli luknji v sredini – torej t.i. odtoku. Sem preizkusla se res z občutkom tuširat, pa še vedn sm use zmočla naokoli. Teoretično ta zavesa bi naj bla dost (sej se potegne naokoli), da js poplave ne nardim, ampak a se je sploh možno izognat temu? js pravim da neee neee neee :P all in all, glupi tuš! Lili ma istga :P pogrešam tuš kabino…
tale rdeča stvar pa je neke vrste varnostni gumb ali kaj. u glavnem zaštopa ti pipo, da ne gre še bolj v levo, da ne priteče krop iz pipe. in če jo pritisneš, potem se da pipa lahk še bolj na vročo vodo, drugač pa ne. mogoče so meli pa nenormalno visok procent poškodb opeklin zaradi prevroče vode, pa posledičnotožb in so na tak način rešli zadevo. ali pa kakopak, imajo spet preveč časa :P
Pa da ne pozabim zanimivo domislico (finci majo preveč časa) in tak zgleda notranjost kuhinjske omarice. Tuki lahka krožnike postaviš pokončno! v reže :) in če pogledaš od spodaj navzgor, ugotoviš, da v bistvu ta polica nima dna oz. te reže so dno police, tako da lahka tut notr zložiš še mokro posodo, pa pol to tak al tak kaplja notr v pomivalno korito spodaj. isti šit kot pa da bi bla ta posoda še v pomivalnem koritu, ampak z eno razliko, da jo imaš že zloženo v/na polici in ti ne zavzema prostora v koritu. pa če niso ti finci za znoret iznajdljivi ali pač ? :)
to bi bilo to, zaenkrat. mam pa občutek, da sledi še cel kup post-ov na to temo ;)
en uvoden zapis v zacetek bloga, kjer bom mal filozofirala o finski in zivlenju tukaj nasploh. in to z vsemi, slovnicnimi napakami, in brez velikih zacetnic, pa s celjskim naglasom :P
pa seveda o finskem dizajnu in nasploh kaj se bom novega naucila, tako da bo se kdo drug mel kej od tega :)
bodi dovolj za prvi post
