Baje da jo je pojedu severni jelen! Ma neee, js sm pa slišala da je bil los, ko je šla domu iz faksa, kr od nikoder se je vzel, boga revica sploh možnosti ni mela se branit! Kako žalostno. Ja js sm pa slišu, da je bil prvo severni jelen, pol je pa še los prišu, pa je oba z golimi rokami prjela za vrat, da sta letela še 5 metrov po zraku! Pa jo je baje vidu en tip iz društva proti mučenju živali, pa jo je prjavu, in zej je že dva tedna u zaporu, pa je samo krompir pa fižolo… kako žalostno.

No, Daša lahk pa za Dašo iz prve roke pove, da je razlog za komunikacijski mrk, da ga sirota Jerica kr neki pije okoli. Z eno razliko od mariborskih dni, da pol zmeri gre drug dan na faks. Z Glavobolom al pa z glavobolčkom. To je do sedaj prineslo že par dobrih stvari – žurke so res hude tuki in se Daša zjutri nikol ne zbudi cela jezna, pa se po glavi tepe, češ, kaj mi je pa tega treba bilo, ampak se odmaja na faks, poje tri kile solate in gre na predavanje. Kar je prineslo tudi par slabih stvari…. Khm :) na uvodni uri pri Intercultural Communication Daša pusti zelo dober vtis na svojega učitelja Ville-ja, ko gre pred tablo in se predstavi v 5 sekundah, da je Daša in da se piše Djurić pa da o sebi nič ne ve. Seveda bi stavek » I don’t know anything about myself« moral v bistvu zveneti »I don’t know anything about what else to say«, pa so mi nekak zmačkani možgani stvar poenostavli, da sem ubogo revše izpadlo kot da imam krizo identitete al neki. In ko sm še v svoji skupini dveh poljakov, ene francozinje in ene španke mogla govorit o Sloveniji in omenla visoko raven samomorov, ljubezen do žlahtne kapljice, našga Prešerna kot pedofila in »naj sosedu krava crkne« stilu razmišljanja, sodeč po obrazih nobenga ne bo v Slovenijo :) tolk o dobrem prvem vtisu in moji ambasadorski misiji na Finskem. Zej pa naj še kdo reče, da nisem dobra promotorka :P

Potem pa iz faksa domov, pit čaj z Rusi, pod tuš, pa na fešto; pa spat, pa se zbudit, pa na faks, pa na kosilo na tri kile solate pa na enga lososa, pa na predavanje, pa domu, pa čaj, pa tuš pa žurka, pa spat pa faks pa tri kile solate pa ena čikn, pa rusi in čaj and on and on and on.

In nekega lepega dne (no, včeraj :) ) Daša zjutraj, ko gazi po snegu, pri -25 stopinjah, v siju polarnega sonca nič hudega sluteč hodi naokoli, ko ji pot prekriža severni jelen. Ja ja, čist taprav :) pa prisežem, da se je pogovarju z mano (sicer je treba vzet v obzir, da sm bla mal šus še od žurke, ampak dejmo vseeno tole situacijo mal pravljično probat obarvat :)) in je smukal tam eno deblo in sma se pogledla, pa mi je reku, da je blo pa zej dost žurk and stuff, drugač bom js tut zarad kroničnega pomanjkanja možganskih celic nekoč nevede smukala eno drevo. Pa sm pokimala, Yes I agree, Mr. Severni jelen!

In tako je naneslo, da sem danes ostala doma, medtem ko je moja 18 let stara cimra šla se ga napit v gostilno. »Ah, kids nowadays… » si rečem, pa grem brat poezije Vena Tauferja.

 

Kam prihajam po jutru ko sem slišal

kako se vračajo sence v sončno reko

bo spet prišla noč

z železno naličnico samotnosti

 

… ti pozabljaš in se spet spominjaš.