Happy planet index dot org

In je bilo moje zadnje predavanje. Faking consumer cultures. In sedim tam v predavalnici, dobr, na pol ležim, jem čokolado, pa pijem red bull, ki so ga talali pred vhodom v predavalnico (promocija, kakopak) skratka, počutim se ko na holidays. Pa vrže ženska gor slide: The Feeling of Happiness.

Da da, danes se bomo pogovarjali o tem, kok to, da tolk ko mamo, pa še vedno nismo srečni. In zakaj mormo tok kupovat nonstop. Bla bla bla bla, stokrat slišano, prežvečeno. Boooring… pa že začnem čačke risat v blokec, en happy sonček, pa rožica, skor sm že oblaček začela risat, ko je ga. Finka začela razlagat o eni spletni strani, kjer si bojda lahk zmeriš, kako srečen da si. Ne me jebat.

Nekdo je ugotovil, da pa nismo vsi povsod enako srečni… pa mi je že začel v glavi moj cinizem utripat, in ka bo ena raziskava pripomogla k bolšemu svetu… dej dej. Da se bodo lahk pol objavljali znanstveni članki, ki jih bodo brali neki evropski teoretiki, pa modrovali o tem in onem ob kaki 5pm čajanki… daleč stran od ponorelega sveta. . .

Ko je moja cimra iz Rusije za vsak moj po nesreči izveden tresk z vrati skor u luft skočla od straha, ko mi je razlagala o tem, kak je v St. Peterburgu prav šport ubijat Erasmus študente, ki prihajajo ali iz daljnega vzhoda ali pa so temnopolti, ko takoj po mraku nisi več varen se okoli sprehajat, ko te lahk na cesti oplazi kakšna zašla krogla iz pištole v nekem mafijskem obračunu. Pravi, da hoče pridobit izobrazbo, pa it ven iz Rusije živet.

In ko se fellow erasmus student iz Brazilije sredi projektne naloge začne jokat, ko se spomne kake so razmere doma, kako je stanje v brazilskih slum-ih, ka jim dela posebna enota brazilske policije BOPE … bi rad pridobil izobrazbo, pa šel nazaj v Brazilijo, v tist kaos, to make a change, je reku. Ker nikjer drugje ne bi rad živel kot le v Braziliji.

In potem smo drugi, ki se ukvarjamo s tem, kam bi šli ven v petek zvečer, pa kateri menu bi izbrali za kosilo. Boli nas *kurac, kaj se okoli nas dogaja. Izobrazba nam je itak samoumevna, pa še to kar mormo, delamo prav z muko in naporom, odštevamo dneve do počitnic, ko se bomo lahk zleknali nekje pod enim drevesom na, predvidoma, hrvaški rivieri. Itak, sej smo si zaslužli, po tem garanju na faksu… ma ja.

In gledamo te scene lepo na daleč, po televiziji. Tk ko je Stalin reku, smrt enega je tragedija, smrt tisočih je statistika. Pa smo frapirani, lej, letalo je dol padl, lej na tržnici v Iraku je eksplodirala bomba, pa je 42 ljudi umrlo. Groza. Hm, kaj kej morm kupit v trgovini?….

Tk ko sem že zadnjič mela občutek, in kar je Anne Rice še predobro opisala: opazuješ to tragedijo kot gledalec v gledališču, sem in tja ganjen od emocij, ampak nikoli toliko, da bi sam stopil na oder. . . pa prekinil vse skupaj, se vmešal, kaj spremenil … yes, ignorance is a bliss.

In smo meli odmor, in sem gledala svoj sonček, svojo čokolado pa na finto dobljen red bull, pa me je nenadoma postal izjemno sram. Mi, otroci sonca …

in sem šla domov, buljit v strop, razmišljat kok rešit svet.

 

 

Vappu yourself!

Dans je pru maj. Učeri je bla pa pijanica. Pa da se bomo razumeli, finska, ne pa erasmusovska. Že prvi dan orientation week-a so nam bogim siroticam jericam rekli… »finci se vam bodo zdeli zelo zadržani in nedostopni, tako pač je, edino ob vikendih smo drugačni, ko ga malo spijemo, pa že vnaprej se vsem opravičujemo zaradi prvega maja! » … pa sm si misla, dej dej, ka bluzjo. In gremo mi vn učeri, mal zapit in popraznovat prvi maj, po finsko Vappu, tk ko doma (tokrat brez kresa in bolj s kapuco na glavi, v boju z vetrom in brez kakršnekoli iluzije iskanja delavskih pravic) in pademo v sceno parade človeških emocij. Levo se ena finka valja po tleh od čustvene bolečine, desno se dva tepeta, pred nami dolga vrsta pijanih, dokaj veselih fincev čaka, da bodo vstopli v nočni klub (tk ko Štuk), notr pa polno tipov, ki bojo vsak čas bolj ali manj uspešno izkoristli nažgane punce okol, ki se v iskanju nevemokatere že (davno) izgubljene ljubezni naslanjajo na najbližjo (tujo) ramo. Wc-ji so pobruhani, politi, razbiti kozarci naokoli kar prosijo za eno nažgano dušico, ki bi pod vplivom alkohola, v kombinaciji z gravitacijo zletela na njih, v wc-ju neka punca joka, njena prijateljica pa trka na vrata, in jo v finščini, sama nažgana ko mina, verjetno prosi naj že končno odpre vrata in se pomiri ter gre z njo za šank po eno pijačko – za živce kakopak.

Glasba spreminja razpoloženje ljudi, medtem ko noro skačejo in vpijejo ob eni pesmi, se ob Madonnini pesmi (The Power of Good – Bye) par osebkov lepo zalubleno stiska, drugi pa plešejo sami s seboj, in podoživljajo nevemkatero travmo iz njihovega življenja, z zaprtimi očmi, in z rokami nekam v zrak, trans. Spet nekdo se zjoče in v množici ljudi išče nek obraz, drugi pa izkoriščajo še zadnje momente za šankom, ki je tik pred zaprtjem, ker se noč bliža h koncu. In potem se porazgubijo, zibajoč, kot utrujene sence v že dobro prebujenem polarnem dnevu.

Marsikdo je tam pustil ves svoj emotional baggage, ležat na tleh, v praznih kozarcih, v pobruhanih straniščih in nekje v objemu nekoga, ki ga sploh ne pozna in še manj želi spoznati naslednji dan.

In tako trezna, bolj po nesreči kot po namenu, zaradi nesprejemanja Visa electron bančne kartice za tisti večer in bližnjega srečanja edinega mojega (takrat še polnega) kozarca  z neko nespretno finko, opazujem to človeško tragikomedijo, z razdalje in nikakor dovolj pogumna, da bi prekinila to predstavo, vse obraze izžetih ljudi, v marsikomu spoznati sebe in se spominjati vseh tistih (kot bi rekli Avtomobili), mrzlih dvoran, smrdečih po vinu, … pustili smo lepoto na smetišču, ostali smo z obupom na plesišču, zgubljeni v vesolju ….

 

Ostanki njihovih sanj, v večini primerov (nekatere je vendarle rešil Kebap), jutra niso dočakali.

In po vsem tem ni več kej za dodat.

 

p.s. How come if alcohol kills millions of brain cells, it never killed the ones that made me want to drink?