In je bilo moje zadnje predavanje. Faking consumer cultures. In sedim tam v predavalnici, dobr, na pol ležim, jem čokolado, pa pijem red bull, ki so ga talali pred vhodom v predavalnico (promocija, kakopak) skratka, počutim se ko na holidays. Pa vrže ženska gor slide: The Feeling of Happiness.

Da da, danes se bomo pogovarjali o tem, kok to, da tolk ko mamo, pa še vedno nismo srečni. In zakaj mormo tok kupovat nonstop. Bla bla bla bla, stokrat slišano, prežvečeno. Boooring… pa že začnem čačke risat v blokec, en happy sonček, pa rožica, skor sm že oblaček začela risat, ko je ga. Finka začela razlagat o eni spletni strani, kjer si bojda lahk zmeriš, kako srečen da si. Ne me jebat.

Nekdo je ugotovil, da pa nismo vsi povsod enako srečni… pa mi je že začel v glavi moj cinizem utripat, in ka bo ena raziskava pripomogla k bolšemu svetu… dej dej. Da se bodo lahk pol objavljali znanstveni članki, ki jih bodo brali neki evropski teoretiki, pa modrovali o tem in onem ob kaki 5pm čajanki… daleč stran od ponorelega sveta. . .

Ko je moja cimra iz Rusije za vsak moj po nesreči izveden tresk z vrati skor u luft skočla od straha, ko mi je razlagala o tem, kak je v St. Peterburgu prav šport ubijat Erasmus študente, ki prihajajo ali iz daljnega vzhoda ali pa so temnopolti, ko takoj po mraku nisi več varen se okoli sprehajat, ko te lahk na cesti oplazi kakšna zašla krogla iz pištole v nekem mafijskem obračunu. Pravi, da hoče pridobit izobrazbo, pa it ven iz Rusije živet.

In ko se fellow erasmus student iz Brazilije sredi projektne naloge začne jokat, ko se spomne kake so razmere doma, kako je stanje v brazilskih slum-ih, ka jim dela posebna enota brazilske policije BOPE … bi rad pridobil izobrazbo, pa šel nazaj v Brazilijo, v tist kaos, to make a change, je reku. Ker nikjer drugje ne bi rad živel kot le v Braziliji.

In potem smo drugi, ki se ukvarjamo s tem, kam bi šli ven v petek zvečer, pa kateri menu bi izbrali za kosilo. Boli nas *kurac, kaj se okoli nas dogaja. Izobrazba nam je itak samoumevna, pa še to kar mormo, delamo prav z muko in naporom, odštevamo dneve do počitnic, ko se bomo lahk zleknali nekje pod enim drevesom na, predvidoma, hrvaški rivieri. Itak, sej smo si zaslužli, po tem garanju na faksu… ma ja.

In gledamo te scene lepo na daleč, po televiziji. Tk ko je Stalin reku, smrt enega je tragedija, smrt tisočih je statistika. Pa smo frapirani, lej, letalo je dol padl, lej na tržnici v Iraku je eksplodirala bomba, pa je 42 ljudi umrlo. Groza. Hm, kaj kej morm kupit v trgovini?….

Tk ko sem že zadnjič mela občutek, in kar je Anne Rice še predobro opisala: opazuješ to tragedijo kot gledalec v gledališču, sem in tja ganjen od emocij, ampak nikoli toliko, da bi sam stopil na oder. . . pa prekinil vse skupaj, se vmešal, kaj spremenil … yes, ignorance is a bliss.

In smo meli odmor, in sem gledala svoj sonček, svojo čokolado pa na finto dobljen red bull, pa me je nenadoma postal izjemno sram. Mi, otroci sonca …

in sem šla domov, buljit v strop, razmišljat kok rešit svet.