You are currently browsing the category archive for the 'čist po dašovsk' category.
In je bilo moje zadnje predavanje. Faking consumer cultures. In sedim tam v predavalnici, dobr, na pol ležim, jem čokolado, pa pijem red bull, ki so ga talali pred vhodom v predavalnico (promocija, kakopak) skratka, počutim se ko na holidays. Pa vrže ženska gor slide: The Feeling of Happiness.
Da da, danes se bomo pogovarjali o tem, kok to, da tolk ko mamo, pa še vedno nismo srečni. In zakaj mormo tok kupovat nonstop. Bla bla bla bla, stokrat slišano, prežvečeno. Boooring… pa že začnem čačke risat v blokec, en happy sonček, pa rožica, skor sm že oblaček začela risat, ko je ga. Finka začela razlagat o eni spletni strani, kjer si bojda lahk zmeriš, kako srečen da si. Ne me jebat.
Nekdo je ugotovil, da pa nismo vsi povsod enako srečni… pa mi je že začel v glavi moj cinizem utripat, in ka bo ena raziskava pripomogla k bolšemu svetu… dej dej. Da se bodo lahk pol objavljali znanstveni članki, ki jih bodo brali neki evropski teoretiki, pa modrovali o tem in onem ob kaki 5pm čajanki… daleč stran od ponorelega sveta. . .
Ko je moja cimra iz Rusije za vsak moj po nesreči izveden tresk z vrati skor u luft skočla od straha, ko mi je razlagala o tem, kak je v St. Peterburgu prav šport ubijat Erasmus študente, ki prihajajo ali iz daljnega vzhoda ali pa so temnopolti, ko takoj po mraku nisi več varen se okoli sprehajat, ko te lahk na cesti oplazi kakšna zašla krogla iz pištole v nekem mafijskem obračunu. Pravi, da hoče pridobit izobrazbo, pa it ven iz Rusije živet.
In ko se fellow erasmus student iz Brazilije sredi projektne naloge začne jokat, ko se spomne kake so razmere doma, kako je stanje v brazilskih slum-ih, ka jim dela posebna enota brazilske policije BOPE … bi rad pridobil izobrazbo, pa šel nazaj v Brazilijo, v tist kaos, to make a change, je reku. Ker nikjer drugje ne bi rad živel kot le v Braziliji.
In potem smo drugi, ki se ukvarjamo s tem, kam bi šli ven v petek zvečer, pa kateri menu bi izbrali za kosilo. Boli nas *kurac, kaj se okoli nas dogaja. Izobrazba nam je itak samoumevna, pa še to kar mormo, delamo prav z muko in naporom, odštevamo dneve do počitnic, ko se bomo lahk zleknali nekje pod enim drevesom na, predvidoma, hrvaški rivieri. Itak, sej smo si zaslužli, po tem garanju na faksu… ma ja.
In gledamo te scene lepo na daleč, po televiziji. Tk ko je Stalin reku, smrt enega je tragedija, smrt tisočih je statistika. Pa smo frapirani, lej, letalo je dol padl, lej na tržnici v Iraku je eksplodirala bomba, pa je 42 ljudi umrlo. Groza. Hm, kaj kej morm kupit v trgovini?….
Tk ko sem že zadnjič mela občutek, in kar je Anne Rice še predobro opisala: opazuješ to tragedijo kot gledalec v gledališču, sem in tja ganjen od emocij, ampak nikoli toliko, da bi sam stopil na oder. . . pa prekinil vse skupaj, se vmešal, kaj spremenil … yes, ignorance is a bliss.
In smo meli odmor, in sem gledala svoj sonček, svojo čokolado pa na finto dobljen red bull, pa me je nenadoma postal izjemno sram. Mi, otroci sonca …
in sem šla domov, buljit v strop, razmišljat kok rešit svet.
Pa nisem tam kjer sm bla leto nazaj, a leto starejša (hvala vsem za happy birthday wishes, daškii stara kokla je že dvadesetitri)
in letni časi se menjujejo, čeprav je tuki, po nizu sončnih dni, bil snežni metež slabih 5 dni nazaj, ampak you cannot stop changes, sonce spet nabija in tut sneg se tuki, slowly but surely spet topi. In tista izgubljena zaplata trave pod mojim oknom bo spet se prikazala, upam :)
Tudi led že poka po jezerih. Dan je z mano vse tja do 9ih zvečer in še se daljša :) you cannot stop the earth from moving.
Par fellow Erasmus students se je že poslovilo, vsi Rusi (jim je trimesečna viza potekla), med njimi tudi moja cimra, tk da sem zdaj sama v flat-u. med drugim je šel domov tudi my fake Slovenian friend Boris – sicer Francoz, in to kr s kolesom?! Na njegovi poslovilni se ga je tok nažgal, da ga je domov neslo 7 tipov. No comment :)
You cannot stop people from leaving.
Cel teden je tako minil v znamenju moje rojstnodnevne in poslovilnih zabav, pa tut karaoke smo se neki šli….. nažgani usi… auč :)
You cannot stop alcohol to kick in. . .nažgan Miguel poje Britney Spears, ostali pa se in the meanwhile valjamo od smeha :)
Sem dost razmišlala kok se je velik spremenil od lani, od svojga rd-ja do zdaj sem npr. zgubla še en telefon (mi je bil odtujen:) ), oddaljila od določenih ljudi, spet po drugi strani spoznala nov folk, malo potovala, unovčila svoj prvi logotip (je bolj lame bil, ampak želja stranke je bla taka :P ), se SPET preselila v Mariboru, tokrat že četrtič :) in nenazadnje se znašla na Laponskem, v snegu, mrazu in oh in sploh . . . in dva tedna nazaj prvič vidla SEVERNI SIJ :) nekaj dni po tem, ko sem se slikala z božičkom (če ima to kako vezo…hmm) in če ima legenda od Lappi People prav, bom zdaj do konca življenja srečna ;)
Žal nimam nobene fotke, ker sem letela ven gledat Auroro Borealis v copatih pa kratkih rokavih, da je ja ne bi zgrešila (to tak hitr zgine, sploh pa zdaj, ko ni več tok mrzlo ozračje) je bla zelena, z odtenki rumene, daleč skoz celo nebo, direkt nad mojim flat-om :) Aurora že vedla kam more it ja ja :) mogoč je tisto moje kreganje z nebom tut kej pomagal, prvo so me še (na različnih žurkah, ko smo hengal na balkonu) mal čudn gledal, ko sm mela monologe v stilu : c’mon doooo it, you can doooo it, come on come on go fuck yourself stupid sky… zraven pa gledla nekam up there somewhere, tudi mal nažgana … ;) pol so se pa že navadli, in smo skupi molili in kleli v nebo :)
in zdaj mirnih živcev čakam na pomlad. . . še tri tedne predavanj in sem konc s faksom, pol pa še izpiteki maja, junija pa načrtujem s parimi fellow erasmus students it rent-a-car do Nordkaapa – najbolj severne točke Evrope. In seveda konec maja, končnoooo, grem pogledat Helsinke :) kdor čaka, dočaka! (no, še ne, ampak kmalu kmalu hihi)
tk da se vse spreminja, tut men so lasi bojda punee zrasli (pravi Lili), pa moja naravna barva las mi vn udarja, tk da se vračam, hm, po 6ih letih mnda, nazaj h koreninam in svoji barvi las :) da se bom lahk spet s folkom kregala, da so moji lasi temno rjavi ne pa črni :) ker so res temno rjavi ! :P
you cannot stop nostalgia. tuki finally ena slika mene (ja, sm se opogumla), ker me res niste vidli že namjanj 4 mesce, tk da grem prek sebe in se dam na net :P
I’m still here, a little bit older, but alive … in heaven there is no beer, that’s why we drink it here ;)
And you cannot stop me from Missing you all,
Dasa
Kako smooo prjatlčki? :) rabla velik časa, da dam spet glas od sebe, ampak folk, ne obupat nad mano, še mam voljo da vam uzamem malo prostega časa za prebrat karkolipačžemamzapovedat :)
Eno pojasnilo k naslovu, to je dolžina našega dneva v primerjavi z dolžino dneva v Sloveniji, nism več in the darkness, pa tut sonce je začel nabijat, sneg še kr mamo (ja ka ste pa druga pričakoval?!), pa finski folk se je tut začel mal bolj smejat (ok, nasmihat – da ne bom pretiravala, laže pa ne Ciciban!)
Dnevi potekajo sončno, srečno in oh in sploh. Par predavanj se mi je zaključlo, tak da zej zganjam scene in zaganjam možgane na drugih, trenutn graphic design expression pa typography I. (in ja Comic Sans sucks tudi uradno J ) Pa da si malo zagrenim lajf, obiskujem še predavanja Consumer Cultures, fuck that shit, ampak substitucija more bit.. Lili mi pravi, da mi manjka konstantnega objavljanja in whatever happened to my onlajndizajn blog ?? Ko se bo Daša učila za izpite, bo tut tist Blog začel obratovat :P (in vsako namigovanje na »obsvetemnikoli« je zgolj izmišljotina :P)
Lili bla tuki, da da, tuki v Rovaniemiju. Je bla happy reunion. Sem se spet spomnala slovenščino na glas govorit, v živo, iz oči v oči, neposredno… (sej ste dojel bistvo ane)
K božičku sma skupi šle, in stric je Lili tut vprašal, če mogoč prihaja iz Maribora… dej dej, to je blo pa njegovo mal Christmas Style ven-metanje :) Mu prva slika ni bla po godu, pa smo še eno nardili (je bla bolša J) Midve z Lili, famous po tem, da svoje duše ne prodajama krtak naokoli fotoaparatom, sma za zahodnocivilizacijski božični simbol ble pripravlene tut kr dost plačat. Je pa Lili našla vsaj najcenejšo varianto :) (objava cene ne pride v poštev, mi je nerodn povedat kok cheap je moja dušica :P)
Pol je pa Lili šla papa, naprej še bolj severno, v kraj Pyhä, kjer sem js bla začuda, in kakšno neverjetno naključje, en teden prej, na ekskurziji oz. delovnem vikendu za predmet Media Expression. Če bi vedla, bi ji pustla kako sporočilce pod kako smreko, al pa na kakmu zidu, kot se za uspešnejšo vidljivost komunikacije spodobi :P (sem pa ja future uni.dipl.med.kom. haha)
Sem na delovnem vikendu spoznala, da par fincev zna bit zabavnih (če le študirajo Arts, drugače sucks-ajo :P), pa na splošno je blo ful zanimiv delovni vikend met, to bi mogli na ljubem domeku od FERI-ja uvedit. Ne samo da ma motivacijske efekte, ne smemo pozabit na sociološki faktor tuki notr – bonding & drinking & singing & talking ’bout nothing and everything at the same time ;)
Tk da ja, tuki dobivam eno lepo slikco kaj vse manjka našemu faksu, and it’s becoming a long list…
Anyway… folk vržte se na Magdalenine kreativne briefe! Velik inspiracije in kreativnosti, pa se slišmo ane ane
Tuki pa še en filmček ali dva, kak je blo na delovnem vikendu: izredno nadarjen Antti pa Clare, narrator’s voice : dašin smeh :P
Pa še dve obljubi, prva Petelinšku (ki se ga zle uliva na Nizozemskem) – ena slika prave finske zime :)
Druga pa Lili, da bo en filmček ugledal luč dneva na mojmu blogu :) (ni vedla da jo snemam hihi, ko sm kao hotla eno »fotko« nje dobit :P )
Pozdrav iz 12h-34minutnega Rovaniemija, naravna svetloba je tuki še kr izjemna
vedno vaša daša ;)
Da nisem več doma, mi je blo jasno že ob prvem stiku s temlem podnebjem in kulturo. Pa z ljudmi. Finci govorijo tak odsekano, ta-tam-ta-tam-ta-taAaam-taM, tak severnjaški koroški naglas :)
pa usi majo tak glooobok glas, ni čudn da večina posluša metal, al pa še bolš, ma svoj BEND in tuki najdeš neko post gothic varianto najstnikov, EMO –ti (short for »emotional«); črni lasje, po možnosti čez eno oko, pa ozke hlače, pa ful make upa, pa pinki zapestnice pa trpeč izraz na obrazu - »nihčemenerazume« ne, ni jim lahko. Takle mamo tuki. Si ne morm pomagat da se ob tej trpeči sceni en mal ne nasmejim :)
tuki je ena pesmca o EMO-tih :) če koga zanima ta scena.
Drugač pa, s tukajšnjim podnebjem sem že sklenila premirje, vodilni diplomat v pogajanjih so pa ble smučarske hlače, ko sm jih kupla, da se lažje spopadem with the enemy!
Tuki je ena slikca, kaj vse sem navlekla na sebe danes
S hrano se še pogajam, nekak mi ne sede sladek okus sadja v mesnih omakah (jebote!), še kr pa spodbujam arašide (go peanuts go!) v solati in brusnično omakico. Losos je pa itak moj tanartabolš prjatu (baje sta dve vrsti! Al neki…. To bledo oranžno pa belo meso. I prefer belo, hudo užitno (in ste rekli, da se ne bom mogla spremenit glede hrane tuki, pa začela ribce jest pa solatko zobat… You were wrong :)
Finščino itak bojkotiram – en puhu suomea! Onnea! Saanko tarjota drinkin? :P
Tako da v mojem možganskem centru za govorjenje tujih jezikov nič novega, blank spaces.
Pestijo me tudi zdravstvene težavice… se mi kr naprej vrti… vijuuuuu vijuuuuuu. Sem jim že poklonila 5 epruvetk krvi, da strici in tete v laboratoriju ugotovijo kaj me daje. Ena izmed idej (pa to od zdravnice!) je bla, da mam glavo pač pretežko za moj vrat?! (pa naj še kdo si upa zej rečt, da sm puhloglavka…) druga idejica (moja kakopak) je bla, da se moja ušeska ne morjo glih soočit s to mrzloto in so se od vsega hudega kr vnela, ampak bojda so O.K. … tretja teorijica je, da sem preobčutljiva na tale mraz tuki, ker se le počasi adaptiram (hvala ti, bratec). Bomo vidli kaj za hudiča se z mano dogaja. Soon.
Drugače pa sever seka!
severni jeleni (task: find a reindeer on this photo:)
pa pasja vprega … and me ridding it :P
pa zmeri lepe barve neba …
It’s cold outside but it feels warm inside somehow…. Sever ? Bring it on ! :)
*še čakam na severni sij !
En lep »vijuuu vijuuuuu« od daše
P.S. če ma kdo kakršnekoli probleme (da ga noben ne razume, da si ji/mu je noht zlamal, da je zej pivo predrago, da LDS razpada, da ni snega pozimi, da ma prenatrpan urnik, da mu/ji ni ušeč, da se je Jonas Ž. spet vrnu na sceno, da ni dobrih koncertov na štuku, da ga /jo asistent ne mara, da še v življenju ni našel / našla štirperesne deteljce …. Da nima keša za ta novi Playstation 3 …… whatever, pomnite tovariši in tovarišice, ZDRAVJE JE NAJVEČJA VREDNOTA…
Baje da jo je pojedu severni jelen! Ma neee, js sm pa slišala da je bil los, ko je šla domu iz faksa, kr od nikoder se je vzel, boga revica sploh možnosti ni mela se branit! Kako žalostno. Ja js sm pa slišu, da je bil prvo severni jelen, pol je pa še los prišu, pa je oba z golimi rokami prjela za vrat, da sta letela še 5 metrov po zraku! Pa jo je baje vidu en tip iz društva proti mučenju živali, pa jo je prjavu, in zej je že dva tedna u zaporu, pa je samo krompir pa fižolo… kako žalostno.
No, Daša lahk pa za Dašo iz prve roke pove, da je razlog za komunikacijski mrk, da ga sirota Jerica kr neki pije okoli. Z eno razliko od mariborskih dni, da pol zmeri gre drug dan na faks. Z Glavobolom al pa z glavobolčkom. To je do sedaj prineslo že par dobrih stvari – žurke so res hude tuki in se Daša zjutri nikol ne zbudi cela jezna, pa se po glavi tepe, češ, kaj mi je pa tega treba bilo, ampak se odmaja na faks, poje tri kile solate in gre na predavanje. Kar je prineslo tudi par slabih stvari…. Khm :) na uvodni uri pri Intercultural Communication Daša pusti zelo dober vtis na svojega učitelja Ville-ja, ko gre pred tablo in se predstavi v 5 sekundah, da je Daša in da se piše Djurić pa da o sebi nič ne ve. Seveda bi stavek » I don’t know anything about myself« moral v bistvu zveneti »I don’t know anything about what else to say«, pa so mi nekak zmačkani možgani stvar poenostavli, da sem ubogo revše izpadlo kot da imam krizo identitete al neki. In ko sm še v svoji skupini dveh poljakov, ene francozinje in ene španke mogla govorit o Sloveniji in omenla visoko raven samomorov, ljubezen do žlahtne kapljice, našga Prešerna kot pedofila in »naj sosedu krava crkne« stilu razmišljanja, sodeč po obrazih nobenga ne bo v Slovenijo :) tolk o dobrem prvem vtisu in moji ambasadorski misiji na Finskem. Zej pa naj še kdo reče, da nisem dobra promotorka :P
Potem pa iz faksa domov, pit čaj z Rusi, pod tuš, pa na fešto; pa spat, pa se zbudit, pa na faks, pa na kosilo na tri kile solate pa na enga lososa, pa na predavanje, pa domu, pa čaj, pa tuš pa žurka, pa spat pa faks pa tri kile solate pa ena čikn, pa rusi in čaj and on and on and on.
In nekega lepega dne (no, včeraj :) ) Daša zjutraj, ko gazi po snegu, pri -25 stopinjah, v siju polarnega sonca nič hudega sluteč hodi naokoli, ko ji pot prekriža severni jelen. Ja ja, čist taprav :) pa prisežem, da se je pogovarju z mano (sicer je treba vzet v obzir, da sm bla mal šus še od žurke, ampak dejmo vseeno tole situacijo mal pravljično probat obarvat :)) in je smukal tam eno deblo in sma se pogledla, pa mi je reku, da je blo pa zej dost žurk and stuff, drugač bom js tut zarad kroničnega pomanjkanja možganskih celic nekoč nevede smukala eno drevo. Pa sm pokimala, Yes I agree, Mr. Severni jelen!
In tako je naneslo, da sem danes ostala doma, medtem ko je moja 18 let stara cimra šla se ga napit v gostilno. »Ah, kids nowadays… » si rečem, pa grem brat poezije Vena Tauferja.
Kam prihajam po jutru ko sem slišal
kako se vračajo sence v sončno reko
bo spet prišla noč
z železno naličnico samotnosti
… ti pozabljaš in se spet spominjaš.
I soooo love my school! Pa ne sam zarad tega ker je dobre 3min hoje stran od mojga stanovanja, al pa zaradi kake čudne čustvene navezanosti na njo, ker jo vidim vsakič ko pogledam skozi okno… ne ne ne, i love vonj po oljnih barvah kamorkoli se obrnem, pa weird folk okol mene, mal iztirjene učitelje, usekano filozofske pogovore o času in prostoru in pomenljivo tišino med diskusijo.
I love avtomatsko odpiranje vrat in dejstvo, da ma faks več wecejev za invalide kot ženskih wecejev, skupne garderobe na hodnikih, kjer ti nikol nič ne manjka, ko se po 5ih urah vrneš po bundo, šal in rokavice, i love ogromni zastonjski solatni bife v kaffe-ju, pa da si lahk v solato napokaš arašide in koščke pomaranč pa ananas, i loooove macintoshove kompjutrje pa njihov software, pa arhitekturno strukturo faksa, ko gre vse okoli naokoli, les in moderni stil in knjižnico, ki ima samo knjige v zvezi z umetnostjo in dizajnom. I love this place :)
In do zej sm bla samo na dveh predavanjih, na Photography Workshop in pa na Audiovisual Expression. Oba profesorja sta mal iztirjena, prvi je kr priznan fotograf, nam je poleg teorije o fotografiranju razlagu svašta, tk da vem da je svojo zdajšnjo ženo na prvi zmenk pelal na suši, pa ga ni marala, pol pa sta šla sončni zahod gledat, pa da ma sina in hčerko, mali hoče bit kipar, hčerka pa slikarka, da majo ful neurejen vrt, da njegova žena dobr kuha, da njegova snaha tut dobr kuha, da snahe ne mara, da ma njegov fotr rad konjske dirke, da se je iz San Francisca sem bogu za hrbtom preselil pred 20 leti nazaj, da ma ustvarjalno krizo že 2 leti in da ma rad tukajšnjo svetlobo.
Drug profesor za Audiovisual Expression je pa tak ful dobrovoljček, sam pravi da ma mal okrogel buši in da se rad dela norce iz finskih navad; men deluje mal zgublen, tk da je čist men podobn, mal razštelan in zmeden, just like me :) smo meli tut 5 minutne tišine v razredu, vsak zgublen v svojih mislih, pa potem spet kdo kako modro rekel o filmskem izražanju, pa spet mal tišine. Tuki velik razmišlamo, pa bol mal povemo :) all in all, čas tukaj leti, ko sedim na faksu, in ko je konc predavanj, mam sam v glavi : i want some more!
Čaka me pa še (upam da bo šlo vse po načrtih, ker še nimam nekega gesla, tak ko za aips, pa se ne morm prijavit na predmete, plac je pa, itak, omejen) Media Art Production in pa Graphic Design & Expression. Manj zanimivi pa seveda neka bla bla teorija o medijih (International Comparative Media Studies – zihr bomo spet nabival o ameriki in Fox TV ddddoh ) in pa da bo g. Predavateljkiganesmemtukajjavnonapisatipavsivemokogamislim, upam da zadovoljen z menjavo, še Consumer Cultures :)
Tk da sm si splanirala moj study plan, mal po nuji in mal po lastnih željah. Ti Finci so čist preveč veseli, predavanja niso naštimana tak kot pri nas, fiksnega urnika sploh ni, v roke dobiš kao nek seznam dni in ur (se seveda sproti spreminjajo, aber natürlich da se) za določeno predavanje in vse skup se lahko zaključi cca. v 14 dneh do 4 tedne, kar pa, roko na srce, za medijske komunikacije ni neki novga (naši slavni Zala bla bla Volčič maratoni (bi rekel en moj profesor iz srednje šole: ko ženska pride notr,vdihne, in ko gre ven, izdihne, ampak naučila je pa res velik, to pa morm priznat), pa da ne pozabim na tistega gospoda, ki je lastnik kavarne Socrates v Braziliji al kje že, pa ma ful dobr stil oblačenja, ladies and gentlemen, I proudly present to you g. Bauer!)
Tak da tuki se zarad preteklih izkušenj kar dobro znajdem in prilagajam:)
Pa da ne bom lena in da bote še vi – sošolci (pa ostale lost souls in strici in tete in sosedov Fifi) mel kej od tega, sem se odločla še en blog ofnat :) ja ja :) just for you ! in gor objavljat samo vsebino predavanj (na kratko in najbol pomembno kar bo) pa material iz njih (če mi bo na voljo), nekak tale WordPress ne omogoča kategoriziranje v Pages, mešano objavljat blog zapise in pa vsebino predavanj, bi pa blo mal mimo, ne vsem zanimivo; in poskušam organizirat stvar tak, da bi blo kul za vse, I’ve learned from the best (from Lili :) )
Torej, kdo je reku da se lahk sam Debevc gre učenje na daljavo? :) pa pri men ne bo treba kvizov v HotPotatoes delat, še manj pa domače naloge :P upam da bom spravla stvar v akcijo as soon as possible (mah, sej vete kok je to, žurka sem in žurka tja, pa faks pa little miss Lenoba…) učni blog se nahaja tukaj
Slava mu! :)
Pa smo ga spet cel vikend pili. Sonca nism vidla že dva dni, ker dan praktično prespim, kar niti ni tok težko izvedljivo, ko pa traja samo 3,5 ure. Se počutim kot da živim na mednarodni vesoljski postaji, no daylight for me. Imam pa dosti zvezd. Ne ogromno, včeraj, malo nažgana, ležeč v snegu, ob delanju snow angels, sem jih hotela prešteti, pa so ble tok drugačne od mojih, ki jih včasih gledam z nabrežja Savinje, ležeč med ostanki razbitih steklenic, I always find a safe spot. Tukaj pa je nebo tako nizko, da se ti zdi da bo padlo nate. In nenaravna svetloba, in drugačne sence in tišina… dobrodošli na koncu sveta (fin land).
In začneš razmišljati o koncih, ko naslednji dan, po dveh neprespanih nočeh, 1 uro buljiš v vrtečo se centrifugo pralnega stroja in še naslednjo uro v premetavanje tvojih spominov v sušilnem stroju: tamle se obrača moja rdeča always cvičk majca, spomin na eno hudo cvičkarijo na Štuku, zdaj že, se mi zazdi, sto in eno leto nazaj, pa moji roza zokni, prva roza stvar, ki sem si jo kdajkoli kupila, pa moje ponošene kavbojke, stokrat polite z rdečim vinom, vidno razcefrane na robovih, pa mi ni mar, ker so moje, dašaste, z mano prepotovale pol evrope, in sedele so in bodo po vseh klopcah sveta, zadnja leta pa najraje na klopci v koblarjevem zalivu, z razgledom na mariborski otok, ali pa back home, na visečem mostu nad savinjo, poslušale moje notranje eksistencialistične monologe. I miss my home.
Pa moje nove termo nogavice iz H&M-a, s slikico opice, ki mi mežika, preživele z mano celo pot do sem, tri letališča in zdržale z menoj, ko sem se ob treh zjutraj v Helsinkih spraševala kam zaboga js grem in zakaj mi je bilo tega treba, ali bežim sama pred seboj na konec sveta ali pa je to vendarle najboljša odločitev, ki sem jo sprejela v zadnjih letih. In moje druge nogavice, ki sem jih imela obute, še za starega leta dan, v Mariboru, ko smo praznovali novo leto, in sem v njih nazadnje videla večino mojih prijateljev pred odhodom, in moj prvi ognjemet z dravskega mosta sploh. I miss my friends.
In tukaj je vse tako drugače, razmišljam sama pri sebi, napol že v angleščini, in med zmedo tujih črk na pralnem stroju iščem kak pomenski smisel, kakšno besedo, ki spominja na slovensko. Most of all, I miss me. Ker jaz sem jutranja budilka, ki se mora naštimati najmanj trikrat, preden zares vstanem, jaz sem tista zblojena oseba, ki zjutraj bulji v ogledalo in ji ni nič jasno, jaz sem pot do feri faksa in jutranja zala voda, pobrana iz avtomatov pred E-105, jaz sem iskanje prave učilnice in jaz sem teženje Lili po telefonu, da ne vem kje smo sploh, in jaz sem tista na pol prisotna oseba, ki posluša predavanje in razmišlja kateri bon bi si pa dans kupla, in sem obrazi mimoidočih in sprehajalec po mariborskih ulicah in dobra knjiga v knjižnici in pijačka s čvekom v kavarni in bilijard miza v kaosu in kak bambus preveč in gosposvetska cesta ob 3eh zjutraj in kvazi moja postlca za lahko noč.
Tukaj je vse drugače. In spakiram na tričetrt posušene cotke v nahrbtnik, ker je moj čas pranja spominov potekel in nek vidno živčen finec komaj čaka, da posuši svoje. In grem ven, tja v polarno noč, v sneg, z nahrbtnikom sveže opranih spominov in celo vem, kam grem – domov.
And I will remember you, Will you remember me… Don’t let your life pass you by, Weep not for the memories.
en uvoden zapis v zacetek bloga, kjer bom mal filozofirala o finski in zivlenju tukaj nasploh. in to z vsemi, slovnicnimi napakami, in brez velikih zacetnic, pa s celjskim naglasom :P
pa seveda o finskem dizajnu in nasploh kaj se bom novega naucila, tako da bo se kdo drug mel kej od tega :)
bodi dovolj za prvi post
